Za malega zdaj plačujem 170 evrov vrtca, ker mi pri izračunu nič več ne upoštevajo kredita, zato pa vrednost nepremičnine, ki jo bom odplačevala še 27 let, je bentila kolegica, mama samohranilka. Ko od plače odšteje puf in druge položnice, ji za hrano, obleko in kar s štiriletnikom še potrebujeta za kolikor toliko spodobno življenje, ostane manj kot 300 evrov. Še dobro, da so starši z dežele, pravi, mi pomagajo pri hrani.
Ne se tolažiti, da je šola kaj cenejša, sem ji pokazal položnico za sedmošolkin september, ki se je glasila na identičen znesek: 172 evrov. Kulturni in tehnološki dan za 25 evrov sta bila obvezna, tridnevna šola v naravi za 80 evrov prostovoljna. Ostalo je šlo za malico in kosilo. Do zdaj so finančne zalogaje, kakršna je šola v naravi, obračunavali na obroke. Zdaj še tega ne. In kako naj jo otrokom privošči družina z manj kot povprečno plačo? Najbrž preprosto ostanejo doma, nikdar nikamor ne grejo in so na neki način izločeni, diskriminirani.
Toliko o poceni javni šoli. Pri čemer se stroški od šole do šole zelo razlikujejo: nekje mastno zaračunavajo krožke, ki so drugod zastonj. Ravnatelj očitno presodi, v kako plačilno sposobnem becirku stoji njegova šola, in temu prilagodi stroškovni nivo poučevanja. Šola na Fužinah je cenejša kot v Centru ali pod Šmarno goro.
Veliko Slovencev ima poleg tega več kot enega otroka. Tako moramo k prej omenjenim 172 evrom prišteti še 70 evrov za gimnazijca. Plus, prav tako njegovih 70 evrov za prvi obrok maturantskega izleta (okej, saj za tega maturanca bo moral tudi sam delati – če bo med počitnicami dobil delo, še veliko bolj iskani študentje ga zaradi krize vse težje najdejo), torej ta mesec šola za dva skupaj nanese 310 evrov!
Hvala bogu smo kurilno olje in drva nabavili že spomladi, tako da sta med oktobrskimi (ne)predvidenimi nakupi samo dve zimski gumi.
Država ima srečo, da imamo otroke zato, ker jih hočemo imeti – ne pa zaradi nje. Če bi namreč mislili nanjo in njene odločitve, ki jih ni ali pa so sfaljene, tako ali tako Slovenke ne bi več rojevale.
