Zagotovo najbolj optimistični slovenski ekonomist je ondan svoj nastop na televiziji sklenil z retoričnim pozivom vladi, naj gre na počitnice. Češ, gospodarstvo, ki zanesljivo okreva, bo že samo našlo pot, ne potrebuje (slabega) političnega vodstva. Sliši se simpatično, brezvladje, namreč, ampak tudi utopično. Dvomim, da bi pri nas delovalo. Saj smo posebneži, a spet ne taki kot Belgijci, denimo, ki so postavili svetovni rekord v preživetju brez vlade: nacionalno-politično skregani do amena so kar leto in pol brez težav funkcionirali brez politične lokomotive. Res pa je, da imajo kralja Filipa in krasno nogometno reprezentanco. In kaj imamo mi? No, doma smo imeli praznovanje šestega rojstnega dne.
Slavljenec je povabil pol vrtca, če malo pretiravam. Otroški psihologi najbrž niso naklonjeni megalomanstvu, množici udeležencev in posledično kupu daril, naklonjeno pa nam je bilo vreme in tudi kak japi bi masovki samo prikimal – socialni kapital, pač.
Potem ko je sodnik dal znak za začetek, je bilo videti, da žvižgi in prekinitve igre ne bodo potrebni. Igralke in igralci so se vse sami zmenili. Fantje so bili junaki in delavci, mali traktorist je v slogu izkušenega kmetovalca s peskom »pognojil« betonsko dvorišče. Punce so bile pevke in odločne princeske, same so zrežirale in izvedle celo dramsko predstavo.
Animacija, iskanje izgubljenega zaklada, ki smo jo pripravili kot plan B, ni prišla na vrsto. Torta je bila obvezni program, čeprav se je (spet) izkazalo, da je polovica sladkosnedežev sploh ne mara. Tradicija mehke sladice s svečkami je še obveljala, opešali pa sta kondicija in koncentracija: hodulje so postale lončki za polivanje, balinčki niso več frčali v daljino, ampak le še v višino. Ko je ena od ploščic pristala v žlebu na strehi, smo tuhtali, kako bi jo spravili dol. Visoko je, lojtre nimamo, torej balinček ostane gor, razen če... »Podrimo hišo!« je predlagal rešitev nadobudnež. Za hec, upam, za vsak slučaj pa je vseeno pristopila starševska policija. Nekoga moraš imeti... Naj bo vlada, kralj ali tata.
