Ostal je brez noge, izgubil tudi upanje

LJUBLJANA – Želje so različne. Od največjih in težko uresničljivih do najmanjših. Bojan Kovačič iz Ljubljane si želi čisto navadno luč. Da bi jo lahko obesil na strop, kjer zdaj visita žici in na njiju brlita navadni žarnici.

Naj se sliši še tako neverjetno, je ta želja zanj nedosegljiva. Glavo si dan za dnem beli samo s tem, kako bo zdržal do konca meseca. Stoodstotnega invalida tare sladkorna, daje ga srce. Po kapi se je pred približno desetimi leti invalidsko upokojil, odrezati so mu morali tudi desno nogo in danes hodi s pomočjo bergel in proteze. Nekdanji vodovodni inštalater živi – njegova soseda pravi, da bi bilo bolje reči životari – z 281 evri pokojnine. Oziroma še manj. »Odtegnejo mi še dodatno zdravstveno zavarovanje, tako da dobim izplačanih 250,« pravi. Z njimi ni le težko, ampak nemogoče preživeti, pa naj človek še tako obrača vsak evro.

»Imam sicer subvencijo za stanovanje, kljub temu plačam 35 evrov stanarine na mesec, 71 evrov za komunalne stroške, pa za ogrevanje, elektriko … Kar ostane, je za hrano.« Center za socialno delo mu vsak dan dostavi topel obrok, vendar ga plača sam. To znese še 140 evrov na mesec. Za preostalo, za normalno, človeka vredno življenje mu ne ostane nič.

Ne varčuje, temveč stiska

»Dvakrat na leto dobim enkratno socialno pomoč, brez tega bi me verjetno že pobralo,« pove. Zaradi razmer, v kakršnih živi, in stanja, v kakršnem je, večino časa ostane doma. Zapira se med štiri stene male garsonjere v drugem nadstropju bloka brez dvigala. Ven ne hodi, tako potrt in malodušen, pa tudi stopnice so zanj z berglo in z eno nogo prehud in prenevaren zalogaj.

»Nedavno sem med hojo v stanovanju nesrečno padel in se dodobra potolkel ter si poškodoval še drugo nogo. Kako naj lezem po stopnicah, ne da bi se zvrnil ali polomil?« se sprašuje.

Zdaj, ko je tu pomlad in so dnevi že sončni ter toplejši, stopi tudi na balkon. Pozimi ni šel niti tja. »Varčujem in stiskam na vse mogoče načine, pozimi nisem odpiral balkonskih vrat,« razlaga. Kakšna je sploh njegova vez z zunanjim svetom? Vsak dan ali skoraj vsak dan prihaja bližnja soseda. »Iz trgovine mi prinese kakšno stvar, pa prinese mi tudi kaj, kar sama kupi. Poklepetava, malo me poštima in pokomandira, pomaga pospraviti, pa sem vesel.«

Dobra soseda nam je povedala, da je Bojan razočaran in obupan. Da ne ve, kako in kaj bo jutri. »Ob neki priliki mi je rekel, da če bi lahko splezal na balkon in če bi stanoval v višjem nadstropju, bi skočil dol. Pa sem ga okarala, češ, kaj pa govoriš! Kakšne neumnosti pa so to! Čeprav človeka v situaciji, kot je njegova, ni težko razumeti,« pove gospa.

Delati ne sme in ne more

Bojan se sam ne znajde ravno najbolje. Nima računalnika, nima interneta. Ne pozna zakonov in predpisov. Kopičijo se mu položnice, ki jih nima s čim plačati. Zajeten kup jih je že. Kako jih bo plačal, ne ve in se mu niti sanja ne. A še kar prihajajo nove in nove.

»Tudi tablete za pritisk, ki jih moram jemati, si plačujem sam, čeprav imam plačano osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje.« 
Ob vseh teh tegobah, pravi, ne more več. Rešitve ne vidi. »Kaj mi preostane? Delati zaradi invalidske upokojitve ne smem ničesar, saj bi potem izgubil še to. Pa tudi itak ne morem. Noge me ne nesejo več, eno imam odrezano, imam pritisk, sladkorno, daje me srce.«

Nikamor ne more, fizično se ne sme naprezati, nujno pa potrebuje denar za plačilo položnic in preživetje. Vesel bi bil tudi pomoči s kakšno oskrbo in podobno. »Ne morem si privoščiti niti navadne stropne luči. Kot vidite, v veži in kuhinji s stropa visita na golih žicah dve žarnici.«

V stanovanju kljub majhnosti manjka opreme. V kuhinji ni omar, le pult, pomivalno korito, hladilnik in pralni stroj. 
»Kako bi bil vesel, če bi se našel kakšen mizar, ki bi mu naredil spodobno posteljo ali kakšen kuhinjski element. Ali pa če bi se zbral kakšen denar ali našel donator, ki bi mu priskočil na pomoč s plačilom položnic. Teh neplačanih se namreč najbolj boji,« poudari dobra soseda, ki mu pomaga, kolikor lahko, vendar ima tudi sama veliko obveznosti in stroškov z družino in otroki. S skupnimi močmi se trudita najti izhod iz začaranega kroga.

»Včasih je bil drugačen človek. Vesel, rad se je pogovarjal. Potem je prišla bolezen in zdaj situacija, kakršna je in iz katere ni možnosti, da izplava sam, zato se oklepa upanja, da mu bo kdo priskočil na pomoč,« sklene dobra soseda.