LJUBLJANA – »Mama me je zjutraj zbudila. Mislil sem, da me budi za službo,« se je spominjal 37-letni Andrej Pegan. To je bilo januarja pred petnajstimi leti. Po enajstih dneh umetne kome in še treh mesecih popolne nezavesti je takrat prvič odprl oči. Iz navadne bilke, ki je na neki usodni dan za vselej izgubila prijatelja, je ponovno pogledal Andrej. Mama mu je razložila vse o prometni nesreči, ki jo je preživel. Mislil je, da sanja. V njegovi glavi razen popolne teme takrat ni bilo nič.
»Kakšna nesreča, le zakaj si me zbudila?« jo je spraševal v trenutku, ko sploh še ni vedel, da ne more hoditi. »Ne grem v Sočo! Ne grem! V službo grem!« se je upiral, potem pa prvikrat ugotovil, da čisto zares ne more hoditi, da nima ravnotežja. »Kaj se vendar dogaja?« Ko so ga odpeljali na invalidskem vozičku, je začel v mislih jokati, od nesreče.
V iskanju spomina
Tako Andrej, s hudimi poškodbami glave, joka še danes, toliko let zatem. »Rad bi se zjokal, pa ne morem,« potoži z upočasnjenim glasom. »To je res tako hudo. Si lahko zamislite, kolikokrat mi je bilo hudo, pa nisem mogel spustiti niti ene solze?« je vprašal.
Naenkrat se je znašel v filmu Memento, z izbrisanim spominom. Postal je Leonard Shelby, vedno za spominom, nikoli pred njim. Popolna klavstrofobija, ujetost v nekem novem in tujem prostoru, zadušljivem. Izgubljen v oceanu ne(po)znanega. Ko ti morajo tvoje podobe iz preteklosti podarjati drugi, še več, ko živiš v spominu drugih. »Spomin iščem že polnih 15 let.«
Živel je v iluziji, mislil, da bo vse tako kot nekoč, da bodo prijatelji še vedno hodili k njemu. »Pozabil sem, da nisem več tak, kot sem bil pred tem,« priznava. »Zapiral sem se vase, medtem pa so šli vsi prijatelji svojo pot. Nekateri so se poročili, dobili otroke, drugi so se me začeli izogibati. In tako sem ostal sam.« Sredi svojega izbrisanega spomina, ki ga ni razumel ne on ne drugi. »Umikal sem se jaz, ne oni,« se hitro popravi. Prepričan je bil namreč, da ni več podoben človeku, da ni za družbo. »Bilo mi je zelo hudo, ko mi je kdo kaj povedal, kaj smo včasih vse počeli, a se nisem ničesar spomnil.« Čeprav ga vabijo medse, še vedno ne ve, kako se obnašati.
V njegovi glavi je nastala, kot pravi, ena velika zmešnjava. »Velikokrat sem se spraševal, koliko je moje življenje sploh še vredno. Ne morem umreti ne živeti,« je bil v večnem precepu. Še danes je tako. »Zakaj moram sploh trpeti? Le zakaj mora biti življenje tako kruto, če pa bi bilo lahko preprosto – lepo?«
Za nameček je po nesreči doživljal še napade epilepsije, zaradi česar ne bo mogel nikoli več tako dobro peči pic, kot jih je pred nesrečo v Medu pod Šmarno goro. Tudi zato je vse bolj razmišljal, da bi obupal, še več, odnehal. »Kaj nisem že dovolj pretrpel?« mu je ves ta čas rojilo po glavi.
Zmorem!
Toda življenje je nenehna bitka, sestavljena iz tisočerih kriz. Ko se rešimo iz ene, nas pahne v drugo. Zmoreš, so mu ves ta čas dopovedovali. Ne zdržim več, ne bo mi uspelo. Andrej, potrudi se še malo. Naveličan sem vsega tega! Boš odnehal? Ne, ne bom odnehal! Nočem se smiliti samemu sebi, vendar ... Veliko lahko narediš, a moraš sodelovati! »Moram, hočem, vredno je živeti!« je naposled sklenil. Yes, I can! (Da, zmorem!) Kot v nekakšnem osladnem filmu, pa ne v Mementu. Na presenečenje vseh je že kmalu shodil, začutil tudi levo roko in tako naprej. Za pomoč se zato iz dneva v dan iskreno zahvaljuje vsem (fizio)terapevtom, bolničarjem, najbolj pa Maji. Ogromno volje je moralo biti v njem.
Nekoč, ko je bil popolnoma na tleh, ko je jokal v mislih, misli pa bolijo veliko bolj kot solze, pravi Andrej, ga je poklicala Renata. »Kako kaj počutje?« ga je vprašala vodja delovne enote Zarja. »Zelo slabo,« ji je priznal. »Spravila te bom v dobro voljo. V ponedeljek bodi pripravljen, za službo gre,« Andreja je skorajda razgnalo od veselja. Prepričan je bil, da ne bo nikoli več v službi, da bo ostal za vekomaj nekoristen. Tako se je zanj začelo novo, najsrečnejše obdobje po nesreči, s pomočjo zavoda Zarja je namreč pet let delal v Merkurju kot skladiščnik. Vse do recesije. V trenutku je postal druga oseba, vesel in živahen. Sodelavci so ga odlično sprejeli. Končno se je počutil koristnega, ve, da bo nekoč še delal.
Misli, ki jokajo
Voljo je Andrej našel tudi v neskončni hoji, sem ter tja, okoli Ljubljane po PST, na njihov krvavški vikend in nazaj, hodil je tako strastno kot Forrest Gump. »Tako sem bil vesel, ko sem hodil, na dan opravil med 20 in 30 kilometrov,« je ponosno dejal človek, ki je pred devetimi leti s prijateljem Primožem opravil nekaj, na kar je še danes najbolj ponosen. Po dolgotrajni rehabilitaciji ju je nekega dne obšla tako nepopisna želja, da bi hodila, hodila in samo hodila. Nazadnje sta premagala sebe in prehodila Slovenijo. V mesecu dni so bili za njima tako kar 1103 kilometri hoje.
Medtem je njegovo mamo zadela možganska kap. Njegovo življenje se je popolnoma spremenilo, moral je postati samostojen. Veliko stvari se je moral naučiti na novo. Kljub poškodbam glave je spet začel voziti avto, vozi še danes. Prispeval je tudi levji delež k preselitvi v Kamnik pod Krimom, na rob Barja. Spoznal je novo strast – organiziranje dogodkov. Biti med ljudmi, za ljudi, to je to.
Zdaj je napisal knjigo z zgovornim naslovom Misli, ki jokajo. »Rekel sem si, naj še drugi vidijo,« je dejal, ko je nekega pomladnega dne, leta 2010, kmalu po tem, ko je izgubil delo v Merkurju, začel sestavljati svoje misli v smiselno celoto. Bilo je prav terapevtsko. »Rad bi dal tudi drugim nekaj volje do življenja,« je zatem povzel. Napisal jo je v pol leta.
O nesreči resnično nerad govori. Preveč boli. »Nikoli se ne bom sprijaznil,« priznava Andrej, v večnem iskanju svojega spomina, mož brez preteklosti, z izbrisano mladostjo, Andrej, ki zajoka le v svojih mislih.