Osramotili umetnika in državo

Življenje umetnikov, pravijo, je čudovito, a tudi čudno; nerazumevanje okolja, v katerem ustvarjajo, je zgodovinski pojav. To, da svojo umetnost jemljejo resneje kot drugi, je njihov križ; srečni so lahko, če jih že za čas življenja pripoznajo kot umetnike z velikim U. Realna usoda – tudi nekaterih največjih talentov – je, da jih večinoma odkrijejo, ko že zapustijo ta planet. »Težko se je prebijati kot umetnik, tudi če ste pevec ali glasbenik, kaj šele slikar,« pravi sogovornik Lojze Adamlje, nadrealistični slikar, ki se ga je med ljubitelji njegove umetnosti prijel izraz slovenski Dalí.

Kredibilna podoba na spletu

Umetniku je lahko navdih marsikaj; Adamljetov je prišel ob 600. obletnici zadnjega ustoličenja slovenskega vojvode na knežjem kamnu, ki iztrgan od svojega rodu danes leži na tuji zemlji. A čeprav je tam, ni pozabljen v naših srcih; ob okroglem jubileju se je zvrstilo več kulturnih dogodkov, Adamljeta pa je pritegnil razpis zavoda za promocijo slovenske kulture Lipa iz Maribora: »Z mednarodnim razpisom so organizirali veliko slikarsko manifestacijo, za katero bi umetniki naredili sliko oziroma umetniško delo na temo ustoličenja,« opisuje z žarom v očeh. »Videl sem, da gre za referenčni zavod, ki je naredil pedantni mednarodni razpis, ki naj bi se končal 5. junija lani. Na spletu so ustvarili zelo kredibilno podobo, razpis je bil povzet tudi v medijih.«

Adamlje se je za projekt angažiral. »Šel sem v Avstrijo na Gosposvetsko polje, da sem fotografiral in skiciral v verodostojnem ambientu, ki je upodobljen na sliki. Obiskal sem muzej v Celovcu, kjer je originalni kamen; naštudiral sem zgodbo med Habsburžani in Slovenci; pa podrobnosti, kako so ljudje oblečeni.« Umetnik, ki se je v preteklosti ukvarjal že z Valvasorjem in Trubarjem, je šel še korak dlje: priložnostno je žrtvoval svoj nadrealistični slog za zgodovinsko upodobitev slovesnega trenutka ustoličenja: »Naredil sem 106 obrazov, ki so skoncentrirani, angažirana je vsaka oseba v prvem planu.«

Prvouvrščena, 
a izločena slika

Razpis je do junija 2014 obetal strokovno žirijo v sestavi treh eminentnih kritikov, izbrana štiri dela pa je zavod Lipa po dražbi želel podariti parlamentu, vladi, predsedniku države ter ustavnemu sodišču. Ker umetnik junija ni dočakal obljubljene prve razstave (z bogatim spremljevalnim katalogom in literaturo za udeležence), je julija lani prvič klical na zavod Lipa. »Obvestili so me, da bo razstava čez dva dni v Mariboru – tako hitro pa nisem mogel tja,« pripoveduje Lojze, ki je postal sumničav; čez en mesec so mu povedali, da ni razloga za paniko, termin pa so preložili do konca leta. Konec prejšnjega leta so mu razložili, da bo natečaj potekal do junija 2015. Ne o razstavi ne o sliki ni bilo ne duha ne sluha, čeprav so mu postavitev večkrat napovedali. »Zagotavljali so mi, da je slika izjemna in po njihovih strogih kriterijih med najboljšimi. Na koncu sem postal že paničen, ali mi jo bodo sploh vrnili.« Upanje, da bodo v Lipi izvedli odkup umetnin s sponzorskimi sredstvi, je do tedaj že opustil, bilo ga je le še strah, da bo ostal brez svojega dela.

Vsaj glede tega se je pomiril. Februarja je iz Lipe prejel elektronsko sporočilo, ki mu ga je poslal Denis Pušenjak. »Do zdaj je bila vaša slika uvrščena na prvo mesto, vendar jo bomo na vašo željo izločili z natečaja in vam jo torej vrnili,« je zagotovil. Adamljetu je umetnino na dom pripeljal Andrej Šiško, eden od ustanoviteljev Lipe, ki nam je zaplet glede razpisa pojasnil takole: »Ustanovljeni smo bili leta 2012 in še nismo speljali kupov programov, da bi dobili javna sredstva, še zdaj imamo to težavo. Njega smo povabili v samostojni režiji, nobenih sredstev ni bilo na razpolago,« pojasnjuje in dodaja, da uspeha ni bilo niti pri pokroviteljih, ki so si jih obetali.

Od devetih slik 
primerne le tri

Razstavo so speljali, a ne po umetnikovih pričakovanjih. »Na odprtje v Maribor ni prišel, zakaj – ne vem. Ni pa bila galerijska razstava, ampak je bila v zasebni galeriji.« Šiško priznava, da je na natečaj prispelo devet slik, le tri, med njimi tudi Adamljetova, pa so dosegle standarde, da bi si umetnine v Lipi sploh upali odkupiti in podariti državnim ustanovam.

Adamlje je neomajen. »Osmešili so umetnike in državo; saj ne moreš kar napovedati, da boš dal predsedniku države najboljšo sliko, pa nič ne narediš.« Šiško pa pravi, da bo društvo Lipa zadeve speljalo, ko bo imelo denar. »Lani nismo mogli končati projekta, ampak smo ga šele dobro začeli. Končali bomo, ko bo material dovolj primeren in kakovosten.« Dodaja pa, da lahko Adamlje tudi sam podari sliko poljubni ustanovi po svojem izboru, da ne bo šlo umetnikovo delo v nič.