Na začetku težko pričakovanega novega tisočletja, ko smo rigali po zelenem čaju globalizacije in so naši adolescenti z zavihanimi hlačnicami poskušali biti gangsta rep, in smo se predajali nizkocenovnim letalskim povezavam, so nenadoma na površje priplavala osemdeseta. Postala so modna in kulturna zapoved številka ena. Še danes so na radijski postaji skladbe iz osemdesetih let pošten del programa. Iz naftalina so prilezli Duran Duran, Tony Hardley je s svojim bendom nastopil v Unionski dvorani, preden so se ponovno sestavili Spandau Ballet, pa tudi pri nas so se obudili Buldožerji minus Brecelj, pa Lačni Franz, pa Nieti in cela vrsta odmevov. Frizerji niso mogli skrivati veselja, ko so na naslovnice revij zmagoslavno zakorakale prve trajne in se je prodaja laka za lase izstrelila v stratosfero. Fluorescentna barva je že skoraj obupala in se sprijaznila, da bo lahko bivala le še na dresih kolesarjev, ko jo je rešila rokokojevska moda osemdesetih. BMXi so se ponovno namazali z oljem, rubikove kocke so začele skakati s prodajnih polic in igrice z družinskih računalnikov so postale nepogrešljivi dodatek pametnih telefonov. Na vodilnih mestih kulturnih ustanov so bili in ostajajo pripadniki generacije, ki se je v osemdesetih cedila od mladosti, zato ne preseneča, da so s takšno strastjo sprejeli novi stari trend in vanj zasadili svoje kremplje. Stari prdci so pač takšni, radi obvisijo v prostoru in času. In ti iz osemdesetih so še posebno trdovratni. Naj se še tako trudimo in zračimo javne ustanove, ti kar obvisijo v zraku in se ne premaknejo. Odstranimo jih lahko le s temelji vred. In zdaj se ti duhovi osemdesetih starajo in se jim toži po dobrih starih časih, ko se je dalo še kaj skriti in je bilo v svetu več razumevanja in je bil zunanji sovražnik vsega kriv. No, zdaj se ponovno ustvarja grdega Rusa, ki bi rad zavladal svetu in ga ne velja podcenjevati. Kljub temu bo vsakič izgubil v ameriškem filmu, da se bomo lahko razveselili, zaplesali breakdance in smrdeli po hamburgerjih. Bo raje vse ostalo isto kot prej, torej vedno malo slabše. Osemdeseta so prišla, da bi ostala.
|
|
