MIKLAVŽ NA DRAVSKEM POLJU – »Te malenkosti sem vam pripeljala,« je med našim obiskom skozi odprta vhodna vrata zakričala gospa srednjih let, zatem ko se na zvonec ni nihče oglasil. Nato je iz svojega osebnega avtomobila na dvorišče položila majhno kolo, pa majhen traktor ter več škatel igrač. Osmerici otrok so kar žarele oči, ko so zagledali zanje nove stvari za preživljanje samotnih uric. »In teh je v počitniških časih kar precej,« nam je priznala 29-letna Simona Jerbič Hedžet. Ker še ni dopolnila niti treh desetletij, je mamici osmih otrok kar nekoliko nerodno. Vsakdan ima zapolnjen od jutra do večera.
Podobno kot njen mož, 35-letni Dušan, ki od svita do mraka gara kot monter mavčnih plošč, da imajo otroci kaj za pod zob. Da trem otrokom sicer ni biološki oče, se možakar požvižga. Ne nazadnje je najstarejšim trem med osmimi Hedžetovimi otroki oče umrl, ko so bili še skoraj v plenicah.
Za slovenske razmere veledružina že vrsto let išče streho nad glavo. Sprva so prebivali v neprofitnem stanovanju v Mariboru, sledila je selitev v Puconce, od tam pa v Rošnjo, dokler pred nekaj meseci niso pristali v hiši v Miklavžu na Dravskem polju. »Hiša je bila odvzeta lastniku in bo prodana na dražbi. Toda 180 tisočakov je preveč, tega si ne moremo privoščiti,« razloži Simona.
Premajhen kombi
Medtem najstarejša hčerka (kmalu bo dopolnila dvanajst let) mamici iz rok vzame najmlajšega bratca, saj je postal nemiren: »Potrebuje veliko pozornosti, saj smo ga v prvih mesecih razvajali, ker iz zdravstvenih razlogov ni smel jokati.« Največja želja družine je, da bi našla dom, bolje rečeno hišo, saj v stanovanje z osmimi paglavci, kot jih ljubkovalno poimenuje, nihče ne želi. »Najbolje bi bilo, če bi nam kdo na obroke prodal kakšno hišo. Morda bi se lahko dogovorili tudi za plačevanje najemnine, ki bi se zatem odštela od kupnine,« je še naprej optimističen Dušan Hedžet. Še dobro, da je njegova mama prevzela odplačevanje lizinga za kombi, ki si ga je družina morala kupiti, saj so le tako lahko vsaj delno mobilni. A še kombi je postal premajhen, saj pri devetih potnikih, kolikor je dovoljeno v njem prevažati ljudi, zmanjka mesto za desetega družinskega člana.
Dobrota za druge Na dvorišču družine je med našim obiskom ležalo pol ducata plastičnih vreč. Pa ni bila svinjarija, ki bi se nabirala. Čeprav so sami potrebni pomoči, družina v šoli in vrtcu zbira zamaške za druge, pomoči potrebne. »Tokrat za Vida iz Ožbalta, ki se je rodil v 26. tednu nosečnosti,« je pojasnila Simona. Dobrota majhnih ljudi pač ne pozna meja. |
In denar, ki ga Dušan vsak mesec prinese k hiši, skopni v nekaj trenutkih. Dobrih 400 evrov za najemnino, pa preostali stroški za nujne potrebščine. Kar pa še ostane, pa hitro splahni v ustih lačnih otrok. Samo za primerjavo: za zajtrk desetčlanske družine Hedžetovih se hitro porabi 30 jajc in poldrugi kilogram kruha. Majhna miza, ki stoji v jedilnici družine, sploh ni tako velika, da bi lahko vsi sočasno jedli. »Zdaj sem jaz na vrsti,« se je nenadoma zaslišalo izza računalniške mize. »Ne, zdaj jaz igram,« je odvrnila sestrica. Vse skupaj se je končalo v joku. Simona pa nam je priznala, da je večina otrok v starosti, pri kateri bi se že igrala z računalniki, a imajo pri hiši le dva. Pa še od tega si je ena izmed hčera prenosnik kupila sama, potem ko je dobila skoraj 700 evrov izplačanih od zavarovalnice kot odškodnino za zlom roke.
Šola, igrače in morje
Še danes družina živi le od očetovega zaslužka in otroških dodatkov. Socialne pomoči niso prejemali. »Skupaj z najstarejšimi tremi otroki sem po smrti prvega moža podedovala polovico hiše njegovih staršev. Toda nekdanja tast in tašča sta po sinovi smrti na sodišču izpodbijala darilno pogodbo, s katero sta polovico hiše prepisala na sina, in naposled jima je uspelo. Po sklepu o dedovanju so mene in otroke vpisali v zemljiško knjigo kot lastnike polovice kmetije, zato nismo bili upravičeni do socialne pomoči. Tudi dve leti po odločitvi sodišča, da nismo ničesar podedovali, me niso izbrisali iz evidenc,« pojasni mamica za današnje čase nevsakdanje družine.
In česa družini najbolj primanjkuje? Da bi jim zmanjkalo hrane za otroke, se sicer doslej še ni primerilo. Veliko odrekanja je predvsem pri igračah, nabavi šolskih potrebščin in seveda pri počitnicah. Le najstarejši otroci so enkrat s pomočjo Rdečega križa okusili, da je voda v morju zares slana. Vsi drugi tega »luksuza« še niso doživeli. In osmerica otrok družine Hedžet Jerbič je zares dobrosrčna, veseli so vsakega daru, pa naj bo še tako majhen. Tudi rabljenih koles, poganjalčkov ali rolerjev pri hiši nikoli ni zadosti. Z dvema kolesoma je težko zadovoljiti potrebe osmih odraščajočih otrok, ki se jim le težko dopove, da je stvari treba kupiti. Le redko se zgodi, da jih dobri ljudje tudi podarijo.
