LENDAVA – Dan D, kot so mnogi poimenovali odločitev arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško, so prebivalci skrajnega severovzhoda države nestrpno pričakovali, saj se zlasti pri Hotizi in Razkrižju že leta spopadajo z zdrahami in napetostmi. Mladi so odšli, stari pomrli Težave so v zadnjih 26 letih imeli tudi prebivalci Mirišča pri Hotizi. V četrt stoletja mejnih prepirov je število tamkajšnjih prebivalcev s trinajst padlo na vsega osem. »Mladi so odšli, stari so pomrli, ostali smo samo mi v srednjih letih,« pravi Marina Žerdin, najglasnejša in najodločnejša med njimi. A tudi ona je bila pred včerajšnjo odločitvijo na robu obupa. Verjame, da bi Mirišče, če bi arbitraža določila, da spada pod Hrvaško, izginilo, saj bi se vsi izselili in si poiskali novo domovanje. Mirišče je, čeprav je bilo ves čas formalno na hrvaškem katastrskem ozemlju, od nekdaj štelo za slovenski zaselek.
Vsi njegovi prebivalci so bili in so slovenski državljani, s hrvaškimi oblastmi so imeli opraviti le takrat, ko je bilo treba urejati kaj v zvezi z zemljišči ali gradnjami. Hrvaški kataster na tem območju je posledica nemirnega toka reke Mure. Na Mirišču so včeraj slavili, odpirale so se penine, slišali so se vzkliki Živela Slovenija! »V času Jugoslavije se katastrske meje sploh nismo zavedali. Bila je nepomembna in za mejo je veljala reka. Moj oče, ki je Hrvat in se je priženil na Mirišče, je vedno govoril, da se je poročil v Slovenijo, in tudi on zdaj ne sprejema tega, da bi bilo Mirišče hrvaško,« pravi Marina Žerdin. Včeraj je povedala: »Presrečni smo, da se je rešilo tako ugodno, kot smo si želeli, čeprav smo čakali toliko let, presrečni smo, da si končno lahko oddahnemo, ker vemo, da smo na slovenskem ozemlju oziroma bomo v kratkem.« Sicer pa na Muri meja po razsodbi arbitražnega sodišča poteka po katastrskih mejah, in ne po sredini reke Mure, kar pomeni, da v nekaterih vaseh niso popolnoma zadovoljni in trdijo, da so najmanj žrtev boja za izhod na odprto morje, kot je dejal podžupan Lendave Stanislav Gjerkeš, ki je tudi sam doma na območju Hotize. Po njegovih besedah so se slovenski pogajalci do Hotize ves čas vedli neodgovorno in mačehovsko, Hotiza je bila nenehno v senci Piranskega zaliva, da pa so se uradniki, ki so pripravljali material za arbitražo, veliko bolj potrudili in zavzeli. »Naš predlog in zahteva pa sta ves čas samo eno: vrniti mejo na stanje 25. 6. 1991, ko je imela nadzor nad celotnim levim bregom Mure pri Hotizi Slovenija oziroma naša policija.«
Na Razkrižju po katastrskih mejah
Nekoliko drugače je na območju Razkrižja (sodišče je odločilo, da gre meja po katastrski, kar pomeni, da 35 prebivalcev spada pod Hrvaško). Posebnost razkriškega območja je čudno vijugasta katastrska meja, ki ima tudi nekaj ozkih žepov tako na slovensko kot na hrvaško stran in je po tem, ko je postala državna, številnim domačinom zagrenila življenje. »Katastrska meja sicer ni sporna, a sprva trinajst, zdaj pa le še deset družin je zaprosilo za njeno korekcijo, da bi se izognili nepotrebnemu prehajanju oziroma da bi sploh postali enakopravni slovenski državljani,« pravi tamkajšnji župan Stanko Ivanušič. V takšnem čudnem položaju so na primer Cimermanovi, ki imajo kmetijo ob meji in sta stanovanjska hiša in del dvorišča na njeni slovenski, gospodarsko poslopje pa na hrvaški strani.
Sonja Cimerman pravi, da so zemljišče za gospodarsko poslopje dokupili in v nekdanji Jugoslaviji nihče ni bil pozoren na to, da je dokupljeni košček že v sosednji, hrvaški katastrski občini Štrigova. »Težav zaradi tega doslej nismo imeli. Da pa bi kdo hrvaško mejo prestavil tako, da bi vsa kmetija spadala na ono stran? Bog obvarji,« pravi Cimermanova. V veliko slabšem položaju so Bedekovičevi, katerih domačija je na ozkem jeziku hrvaškega katastrskega ozemlja, ki se zajeda med hiše na Razkrižju. Njihovi levi in desni sosedje so tako na slovenskem, oni pa na hrvaškem ozemlju, čeprav imajo vsi slovensko državljanstvo, so priklju- čeni na slovensko infrastrukturo in imajo službo ter šolo na slovenski strani. Emil Bedekovič se je takoj po nastanku nove meje priključil k skupini družin, ki so zahtevale popravke katastra, zdaj pa zadeve v javnosti noče več komentirati. Od župana Stanka Ivanušiča smo izvedeli le, da so bili Bedekovičevi prisiljeni na slovenskem delu svojega zemljišča zgraditi manjšo hišo, da so lahko tam prijavili stalno bivališče in se izognili morebitnim zahtevam ali posegom hrvaških oblasti. S takšnimi zahtevami pa so imeli težave Mesaričevi, ki so si hišo v času Jugoslavije zgradili na hrvaški strani katastrske meje nedaleč od današnjega mejnega prehoda Razkrižje in so jih zato Hrvati po slovenski osamosvojitvi prisilno priključili na hrvaško električno in vodovodno omrežje. Nekaj časa so celo zahtevali, da bi morala Mesaričeva otroka osnovno šolo obiskovati v hrvaški Štrigovi, in ne na slovenskem Razkrižju. »Želimo si, da razsodba arbitražnega sodišča ne bi prinesla novih nesporazumov med Zagrebom in Ljubljano in da bi prinesla rešitev za ljudi, ki so zdaj v težavah,« nam je dejal župan Ivanušič.
Struga se je spreminjala in z njo meja Sredi 19. stoletja, ko je Avstro-Ogrska risala prve katastrske nacrte, je Mura tekla povsem drugace kot zdaj, in po njenem toku so geodeti zarisali katastrsko mejo med slovenskim in hrvaškim delom cesarstva. Pozneje je menjala tok, zatem pa so jo regulirali in dobila je zdajšnjo strugo, ki je vse do slovenske osamosvojitve veljala za mejo. Ves levi breg so nadzorovali slovenski policisti, na desnem so bili pristojni hrvaški. Takšno je bilo stanje 25. junija 1991, a že leta 1992 je hrvaška stran zacela uveljavljati svojo pristojnost po katastrski meji, in ne po sredini reke. Tako so najprej prevzeli nadzor nad brodom cez Muro, nato pa cez Muro brez soglasja slovenske strani zgradili most. |
