Osem hiš vzela avtocesta, ostalim grozi elektrarna

BREŽICE – Zadnjo med savskimi hidroelektrarnami, tik pred hrvaško mejo, so poimenovali Mokrice. Zaradi sprememb, ki jih bo ta gradnja vnesla v njihov vsakdan, trepeta 16 prebivalcev zaselka vasi Ribnica in družina gostilne Ob sotočju v Čatežu. Šestim ribniškim družinam – dve Bizjakovi, dve Jazbarjevi, Frankova in Galičeva – in gostilničarju Petru Budiču ob izlivu Krke v Savo, slab kilometer pred Termami Čatež, je občutno poslabšala bivalno okolje (s tem pa razvrednotila nepremičnine) že gradnja avtoceste, nedavni razgrnitvi državnega prostorskega načrta (DPN) za hidroelektrarno Mokrice pa napovedujeta nadaljnjo degradacijo.

S ceste hrup, z jezera vlaga

Skozi Ribnico pod vzhodnim obronkom Gorjancev od nekdaj poteka regionalna cesta, ki povezuje Brežice z Jesenicami. Zadnja leta jo uporablja veliko hrvaških voznikov, da se izognejo plačevanju avtocestne vinjete. Pod njo so leta 1958 zgradili hitro cesto Bratstva in enotnosti, zanjo podrli hišo, vas z okoli 120 prebivalci pa razdelili na dva dela, ki ju povezujeta podvoza.

Jožef Bizjak, ki nosi že osem križev, pove: »Na naši strani je ostalo sedem naseljenih hiš. Tri je pozneje vzela nova avtocesta, prebivalci so se preselili drugam. Z avtocesto so nam določili še 42-metrski pas, na katerem ne smemo graditi popolnoma ničesar.«

Pri tem, da gradbenega dovoljenja za novo hišo ni mogoče dobiti že od leta 1958, Jožefu pritegneta še Franc Franko in Marjan Jazbar: »Nove hiše smo lahko gradili le kot nadomestne, zato smo morali stare podreti. Pa bi jih, če bi dobili redno gradbeno dovoljenje, ohranili zaradi zanimive arhitekture.«

En sosed, ker ni mogel graditi, pa si je gospodarsko poslopje predelal v bivalno.

V zaselku odrašča en sam otrok, čeprav bi jih lahko imeli več, razloži Jožef: »Sin Slavko in hči Majda sta hotela graditi zraven hiše staršev, ker pa jima niso dovolili, sta morala graditi v drugem kraju.«

Da bodo za hišami dobili akumulacijsko jezero, Ribničani vedo že četrt stoletja: »Elektrarne na Savi so bile prikazane v časopisu. Za ta naš zaselek je pisalo, da bo izseljen.«

Tako jim je država obljubljala že ob gradnji avtoceste. Zdaj kaže, da so jih z lažnimi obljubami le pitali, da bi lažje pogoltnili vse avtocestne slabe vplive.

Zdaj se bojijo, da jim bodo še drevje, ki jih brani pred severnim in vzhodnim mrzlim vetrom, posekali: »Ker ob drugih elektrarnah vidimo, da so vse brežine gole.«

Grozi jim še marsikaj: »Več bo megle, v hišne zidove bo lezla vlaga. Odpadki, ki jih prinese vodni tok, se bodo nabirali za bližnjim jezom, z razkrajanjem pa nam zasmrajali zrak. Sosedje HE Vrhovo opozarjajo tudi na hrup ob premikanju zapornic na jezu. Kako bodo urejeni naši kanalizacijski pretočni jaški, ni še nihče pojasnil. Skratka, z jezerom za našimi hišami ne bomo mi pridobili nič koristnega, pač pa le težave.«

Prej obljubili, zdaj oglušeli

Avtocesta in savski most proti Brežicam osenčujeta gostilno s prenočišči Ob sotočju. Nekoč se je kopala v soncu, se spominja lastnik Peter Budič, zalilo jih ni nikoli: »Odkar so pa dolvodno naredili nasipe in mednje stisnili Savo, nas poplavlja čedalje pogosteje. V povprečju že skoraj vsako drugo leto, lani celo dvakrat. Sicer pa so nam zemljo, sonce in druge dobrine jemali vsi gradbeni posegi z vseh strani.«

Avtocesta je vzela osem sosednjih hiš, ostal je le gostilničar: »Ko se začne, ne moreš več kaj dosti. Ko so končali avtocesto, so pospravili, mi pa smo ostali z umazano fasado in uničenim parkiriščem (ker so na njem obračali kamioni). S posojilom smo se spet spravili na noge. Ob gradnji avtoceste so vseskozi obljubljali, da bodo naš problem reševali ob gradnji elektrarne.«

Zdaj pa so v takšni negotovosti kot še nikoli: »Na DPN smo dali pripombe, odgovorili pa so v dveh vrsticah, s katerima so nam vse ovrgli.«

Čez Budičevo dvorišče naj bi postavili 90 cm visok zid: »Medtem je dosegel že 140 cm. Morda bo tudi 200 cm, saj ne vemo, ko ni konkretnega odgovora. Kje natanko bo potekal, tudi ne vemo. Povsem nas hočejo zazidati. Hrup ob gradnji nam bo odgnal goste iz prenočišč (med njimi so šoferji, ki po nekaj ur odspijo tudi čez dan). Dvig talnice nam bo poplavljal vse spodnje prostore, to naj bi reševali s črpalkami, kar pa sploh ni rešitev.«

O tem, kaj storiti, Peter pove: »Kot edino možnost smo investitorjem ponudili odkup celotne hiše. Potem bi morali poiskati boljšo lokacijo. Tu obzidani, brez dreves, ki dvorišču dajejo senco in zmanjšujejo prometni hrup, bi težko uspevali. Naše nepremičnine bodo tudi veliko manj vredne.«

Negotovost hromi vso gostilničarjevo družino: »Ne upaš si niti investirati, nič. Res ne vemo, kako se bo razpletlo. Se bomo pa še pogovarjali z investitorjem in izvajalcem del. Upam, da bomo vendarle našli kakšno boljšo rešitev.«