Ljudje imamo različne življenjske poti in izhodišča, a nas vse druži nostalgičen pogled na našo zgodovino in poveličevanje dogodkov iz otroštva. Tesnoba in nevšečnosti, ki so nas kot kratkohlačnike potiskale k tlom, nam še vedno pridejo prav kot opravičilo za naša poznejša dejanja. Živimo v času, ko neodgovorne in slabe poteze koreninimo v spletu nesrečnih okoliščin, dobra dejanja pa pogojujemo s srečo. Naše jedi so okusne, ker smo imeli srečo in naleteli na svežo zelenjavo. Z avtomobilom smo povozili otroka, ker smo živeli v pomanjkanju in nas je oče pogosto pretepal. V splošnem trendu disasociacije od lastne osebnosti in predvsem njenih samosvojih atributov postajamo oseba z rakom, oseba z avtizmom, oseba z bogatimi straši, oseba, ki igra košarko. Zavoljo novodobnih odpustkov smo se reducirali na osnovno brezlično osebo, ki ni sopomenka osebi iz začetkov kapitalistične individualizacije, ki nas je konec koncev pripeljala do te uniformiranosti, temveč nekakšen obešalnik za vrline, ki jih pridobivamo skozi novodoben šolski sistem, podobno kot se lahko taborniki postavljajo s svojimi spretnostmi. Te seveda niso dokaz znanja, sposobnosti reševanja težav ali sposobnosti razmišljanja. So zgolj vrline, kar je idealno za najrazličnejše indoktrinacije. Če postanemo idealna osnovna matrika osebe, imamo povprečno veliko nogo, telesno višino in težo, politične nazore, povprečen okus, potem se odlično zlijemo z množico in nam je življenje olajšano. Napotki za uspešno življenje nas pozdravljajo iz oglasov, na zadnjih straneh revij za življenjski slog lahko prebiramo odpustke in razloge za naše odstopajoče seksualne prakse in ozadja neskladja med edinima preostalima poloma, moškim in žensko. Videti je, da nas zgolj biološke omejitve ločijo od popolne univerzalnosti. Vse to je seveda dokaz, da smo ponovno ujetniki sistema, ki nas poskuša uniformirati in postrojiti. Zlomljena samozavest se kaže v pretiranem narcisizmu in nespoštovanju lastnega telesa, kar izkorišča televizija. Pri tem ni nič svetega, tabuji morajo pasti, če sploh še obstajajo. A je res, da je bilo drugače, ko smo bili še mladi?