Osamljenost preganjamo s potrošništvom

Živimo v potrošniški družbi. Vsak dan se pehamo za denarjem, a ne le zato, da bi preživeli, čeprav je revščina tudi pri nas resen problem, ampak zato, da bi si kupili nove in nove stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Na začetku meseca so po svetu in pri nas začeli prodajati najnovejši Applov iphone – ja, ja, tistega brez tipk in robov – in ljudje so marsikje ure in ure čakali v vrstah, da bi dobili najnovejšo tehnološko igračko, ali pa so se razburjali, zakaj Apple ni izdelal dovolj primerkov. A zakaj? Prejšnji telefon ne dela več? Ne, najverjetneje so imeli prav tako iphone, za katerega so odšteli kakšnih osem stotakov, medtem ko jih je novi iphone X olajšal za skoraj 1200 evrov. In podobno je pri številnih drugih rečeh: ženemo se za stvarmi, brez katerih bi zlahka preživeli.

Zato ni čudno, da so si na zahodu izmislili dan brez nakupov (angl. Buy Nothing Day), neformalni dan protesta proti čezmernemu potrošništvu. Začetnik ideje je kanadski umetnik Ted Dave, za njeno promocijo pa je poskrbela kanadska revija Adbuster. Prvi dan brez nakupov je potekal septembra 1992 kot dan, namenjen »premisleku sodobne bogate družbe o težavah in posledicah, ki jih prinaša čezmerno potrošništvo«. Leta 1997 so dogodek prestavili na petek po zahvalnem dnevu (t. i. črni petek), ki je eden od desetih najbolj vročih nakupovalnih dni v ZDA. Po svetu se dan brez nakupov zaznamuje dan pozneje, v soboto, ki letos pade na 25. november.

Velike spremembe

Ta torek bo ob petih popoldan v kreativnem centru Poligon v Tobačni ulici 5 v Ljubljani potekala razprava o pomenu dneva brez nakupov v kontekstu družbenega razvoja, potrošništva, sprememb, ki so potrebne za dosego ciljev trajnostnega razvoja in trajnostne prihodnosti. Zato smo se obrnili na nekaj udeležencev razprave, da bi jih pobarali, o čem bodo govorili, kakšne so potrošniške navade pri nas, kako so se spreminjale in kakšne posledice ima brezglavo potrošništvo.

Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravni razvoj Focus pravi, da je Slovenija z osamosvojitvijo iz socializma prešla v sistem tržnega gospodarstva, ki je obljubljal neskončne možnosti izbire. »Ljudje smo se tega navadili, spoznali smo, da lahko kupimo vse, kar želimo (za kar pa pogosto ni bilo dovolj sredstev). Kmalu smo po načinu in količini potrošništva ujeli t. i. zahodni svet in postali družba brezglavega potrošništva,« poudarja.

Živa Lopatič, vodja pravične trgovine v Sloveniji, dodaja, da smo bili po osamosvojitvi na slovenskem trgu priča zelo velikim spremembam. »Najprej je bilo potrošnikom vse dostopno in cene so začele padati. Potem je prišla kriza in kar naenkrat so vsi začeli spremljati popuste in akcije. Vse to je povzročilo predvsem to, da smo pozabili, kaj je kakovost, in začeli dajati poudarek samo na ceno. Naše babice so govorile, da niso dovolj bogate, da bi kupovale poceni. A danes se vedemo ravno nasprotno. Pozabili smo, kaj pomeni, da je nekaj narejeno kakovostno, in nismo več navajeni, da izdelke uporabljamo dolgo časa.«

Želja po več in več

Zakaj ljudje čutimo, da moramo toliko zapravljati za stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo? »Vzrokov je več,« pravi antropolog Dan Podjed z ZRC SAZU, »vsekakor pa je pomemben pritisk v skupnosti, v kateri živimo. Če imajo naši prijatelji, sorodniki, sosedi in znanci veliko novih stvari – in jih tudi pokažejo –, potem se počutimo siromašnejši, ker jih ne dohajamo, in poskušamo nadoknaditi razliko. To seveda vodi v začaran krog potrošništva.«

»Gre za občutek izpolnitve. Oglasi okoli nas poudarjajo vrednote, ki naj bi bile v paketu z nakupom. Ker z nakupom samim teh vrednot ne dobimo, imamo občutek nenehne neizpolnjenosti. Pri tem sta pomembna dva koncepta: paradoks izbire (ko nam prevelika izbira povzroča tesnobo) ter občutek, da je večna rast nujna za zadovoljstvo in kakovostno življenje,« dodaja Živa Kavka Gobbo. »Sistem je zastavljen tako, da ne dosežemo cilja (ko ga dosežemo, je na obzorju že nov), kar pomeni, da nikoli nismo zaDOVOLJni. Individualni nesrečni potrošnik je sistemski ideal. Najlažje ga je tudi manipulirati,« pravi Gobbova.

Živa Lopatič pa opozarja, da smo ljudje vedno bolj osamljeni: »Vedno težje se povezujemo in to nadomeščamo s potrošništvom. Mislim, da smo se izgubili, saj dajemo prednost nepomembnim stvarem, hkrati pa pozabljamo na starejše, bolne, otroke. In kar je najhuje, pozabljamo nase. Ne vzamemo si več časa za počitek, prijatelje, družino, ker rajši zavijemo v trgovski center po novo majčko, čevlje, telefon. A to osamljenosti ne reši, ampak jo le še poglobi,« poudarja.

Problem nebrzdanega potrošništva

Posledice nebrzdanega potrošništva lahko razdelimo na tri stebre trajnostnega razvoja: okolje, družba in ekonomija, pojasnjuje Živa Kavka Gobbo. Vplivi na okolje so občuteni na lokalni ravni: onesnaženje, odvzemanje zemljiških pravic, izkoriščanje naravnih virov, privatizacija vode, zastrupljanje zemlje in voda, krčenje ekosistemov in izumiranje rastlinskih in živalskih vrst. Na globalni ravni pa se čutijo v obliki podnebnih sprememb, količina odpadkov pa postaja neobvladljiva. Vplivi na družbo so: kršenje osnovnih človekovih in delavskih pravic, otroško in suženjsko delo zaradi pritiska po nizkih cenah in visokih količinah, beg možganov, migracije in izkoriščanje šibkejših. Vplivi na ekonomijo so na prvi pogled lahko pozitivni, vendar ni vedno tako: razkroj lokalnih in manjših ekonomskih enot, kot so družinske in lokalne skupine in kmetije, samozadostnost skupnosti je nižja, družbeni podporni mehanizmi so vse šibkejši, nekateri se zataknejo v krogu revščine, razlike med revnimi in bogatimi so vse večje.

Z nebrzdanimi nakupi izgubljamo ogromno denarja, časa in tudi prostora, pravi Dan Podjed. »V življenju porabimo skoraj osem let za nakupovanje. Količina stvari, ki jih nakopičimo doma, se hitro povečuje. V povprečju imamo skoraj 300.000 predmetov, njihovo število pa se je v zadnjega pol stoletja podvojilo. Da lahko te stvari obdržimo pod streho, potrebujemo večja stanovanja in hiše, ki mnogokrat postajajo ropotarnice za odvečne stvari. Ko poskušamo doma narediti prostor, presežke zmečemo stran, kar vpliva na količino odpadkov, ki postajajo resen globalni problem. Po podatkih Svetovne banke se bo količina trdnih odpadkov na svetovni ravni povzpela s 3,5 milijona ton na dan leta 2010 na šest milijonov ton leta 2025.«

Kaj spremeniti?

Zakaj potrošniki hočemo vedno več? »Potrošništvo je neke vrste odvisnost. Več ko imamo, več potrebujemo. Vedno več je treba prodati, če želimo vsako leto dosegati rast poslovanja. Proizvaja se vedno več, stvari so vedno bolj poceni, pritisk na prodajo je vedno večji, mi pa smo že naučeni, da trošimo vedno več. Postalo je normalno, da kupimo novo omaro, ko stara postane premajhna, a pri tem ne pomislimo, da ne potrebujemo niti novih oblačil niti nove omare,« pravi Živa Lopatič.

Kakšno bi bilo bolj razumno, odgovorno potrošništvo? »Odgovorno potrošništvo pomeni, da se zavedamo svojih dejanskih potreb, namesto da zavistno pogledujemo k drugim. Poleg tega moramo upoštevati lastne finančne in prostorske omejitve ter imeti pred očmi dejstvo, da živimo na planetu z omejenimi viri,« poudarja Dan Podjed. »Ogromno lahko storimo tako, da širimo informacije o svojih trajnostno usmerjenih nakupovalnih navadah – tako v medosebnih stikih v živo kot tudi po spletnih omrežjih.«

Živa Lopatič dodaja: »Najprej se moramo vprašati, kaj zares potrebujemo, potem pa najti način, kako priti do te stvari na čim bolj etičen način. Druge lahko k bolj odgovornemu potrošništvu spodbujamo samo z zgledom.«

Kakor pravi Živa Kavka Gobbo, so glavni cilji dneva brez nakupov ozaveščanje, opozarjanje na krivice in škodo, ki jo potrošniški sistem povzroča, ter aktivacija posameznikov in skupnosti. »Zato letos predstavljamo prakse, ki ne vključujejo nakupov (izmenjava, popravilo, izposoja) in pozivamo ljudi, naj se družijo brez nakupov, na primer ob čaju ali kozarcu mladega vina na obisku. Možnosti je neskončno. Ne gre le za kritiko, temveč tudi za prikaz nešteto možnosti in pozitivnih praks.«
»Mnogi pravijo, da se v enem dnevu ne da ničesar storiti in da je zgolj kaplja v morje, če en dan ne kupimo ničesar. Menim, da to ne drži. Za premik v glavi, ki je bistven za prehod v drugačen načina življenja, je včasih dovolj že en dan,« je sklenil Dan Podjed.