KRKOVO – Družino 65-letnega Antona Južniča s Krkovega nad Faro na Kostelskem je spomladi 2006, tako pravijo, Marija čudežno obvarovala pred ubijalsko kamnito skalo. S 500 metrov visoke Tise se je se je odtrgala dvajset ton težka gmota in poletela 150 metrov po pobočju naravnost nad Južničevo hišo.
Odrešilni oreh
Antonova žena Francka pove, kako je skala prvih petdeset metrov kotaljenja kot za šalo mendrala drevesna debla, nato pa na srečo treščila ob debelejše, kar jo je odbilo na desno. Po strmini je hrumela še sto metrov, nad podkleteno garažo pa treščila v starejši oreh, ki jo je hvala bogu zaustavil. Kvadratasta skala se je zarila v orehov les ter tako Južničeve in lučaj oddaljene Ožaničeve spodaj pod cesto obvarovala vsega hudega.
»Tisto drevo sredi gozda ji je prekrižalo zle namere,« podkrepi Anton. Če ne bi končala v orehu, bi skala z izjemno visoko hitrostjo treščila v hišo ter zlahka prebila zid: »Bolj ko zdaj to skalo gledam, bolj se mi dozdeva, da se pri nas ne bi ustavila. Cela ali razkosana bi letela še navzdol, do drugih hiš. Skala je visoka več kot dva metra, široka več kot tri metre, poldrugi meter dolga. Skupaj s sosedi, ki so si jo ogledali, sklepamo, da tehta okoli dvajset ton.«
Mrzla gmota še vedno vzbuja strahospoštovanje vsem Južničevim – tudi hčerki Martini, zetu Mihi ter njunima sinovoma Žigi in Žanu – kadar koli se ozrejo proti njej gori v bregu.
Čudo ob žagovini
Letošnjo pomlad je strah pred skalo Južničevim vsaj za par dni odtegnilo navdušenje ob najdbi para pomladanskih mavrahov.
Anton ju je odkril za poslopjem domače žage: »V žagovino, ki se je je čez zimo nabralo za poldrugi meter, sem zasadil lopato ter jo začel nalagati v samokolnico, ko je iz fuge betonske plošče pokukal lep in zdrav mavrah. Ko sem stopil bliže, sem zagledal še drugega. Resnično krasen parček, sem pomislil in že segel po metru. Večji je meril 24 centimetrov, manjši ob njem 10 centimetrov manj.
»Gob sicer ne jem, jih pa prav rad nabiram. Za druge. Mavrahe oziroma smrčke aprila vsako leto poiščem na robu travnikov pod drevjem in grmovjem, na vlažnih rastiščih. Ne le jaz, vsa vas je bila presenečena nad letošnjimi mavrahi iz betonske stene.« Užitni gobi sta oplemenitili okusno kosilo. A to še ni vse. Ob natančnejšem pregledu je na steni žage gospodar našel še tri nekoliko starejše mavrahe.
Upokojeni šofer in gozdar Anton razgrne še kakšno drobno krajevno posebnost. Takšno, na primer, da znajo biti sunki vetrov nad Krkovim, ki se spogleduje z bližnjim Gorskim kotarjem, hrvaško Sibirijo, tako močni, da zlahka zvijajo celo smrekova debla. V redko poseljeni vasici z dvajsetimi dušami v devetih hišah na prisojni legi pa so pred leti zaznali prvi primer hruševega ožiga v Sloveniji.