LJUBLJANA – Sredi prve svetovne vojne vihre, 13. novembra 1916, je časnik Slovenski narod v prispevku ob 70-letnici upokojenega sodnega sluge Frana Zajca, izjemno čilega in zdravega, med drugim zapisal: »Jubilant je odlično vzgojil dva sina, izmed katerih je eden stavbni svetnik pri deželnem odboru kranjskem, sedaj c. kr. nadporočnik, drugi pa ugleden ljubljanski obrtnik, urar in trgovec.« Slednji, s polnim imenom Franc Pavlanski Zajec, je ustanovitelj prvega slovenskega optičnega zavoda: »Tako ga je poimenoval. Šele ko so videli, kako Franc uspeva, so mu sledili drugi optiki.«
Na Starem trgu 9 je Franc P. Zajec trgoval tudi z urami, zlatnino in srebrnino, toda njegova osrednja dejavnost so bila očala po zdravniških predpisih. Pri njem je bilo mogoče dobiti tudi daljnoglede in, kar je bilo pravo pionirsko delo, gramofone. Iz Zajčevega oglasa je ohranjen podatek, da so gramofoni stali od 25 avstrijskih kron naprej, za posamezno ploščo je bilo treba odšteti desetino tega.
»Zunanja naročila izvršujem točno in solidno,« je Zajec še dal zapisati v oglasu in zatrdil: »Da je moje blago res najboljše (...), je dokaz to, da imam na stotine pohvalnih pisem, katera so vsakemu na razpolago.«
Bridki vojni časi
Ustanoviteljeva pravnukinja Maja Lengersdorf, zdajšnja lastnica in direktorica Optike Zajec, pove: »Trgovino z obrtno delavnico je praded odprl leta 1902, uradno dovoljenje za obratovanje je datirano 18. julija 1902, tako da letos obhajamo 115 let naše firme. Ohranjeno je pradedovo dunajsko spričevalo. Optike se je namreč izučil na Dunaju, kjer je opravil tudi tri leta prakse.«
Zajčevi so stara ljubljanska družina, Franc se je rodil na prvi pomladni dan, 21. marca 1878. Tridesetletnemu se je leta 1908 rodil sin Milovan. Ta je kot vajenec od 14. januarja 1920 tri leta in pol pridobival praktične izkušnje pri očetu, visoko šolo za optiko pa končal leta 1931 v nemški Jeni.
Milovan je 18. februarja 1935 odprl podružnico očetove trgovine z delavnico v tedaj povsem novi pasaži Nebotičnika ob Aleksandrovi, današnji Cankarjevi cesti. Tako sta oče in sin nekaj let delovala sočasno.
Majin praded Franc je umrl 4. septembra 1939.
Tik pred drugo svetovno vojno je Milovan zgradil hišo v Šmarci pri Kamniku. Ohranjena je legenda, kako je, ko so zavezniška letala bombardirala Kamnik, hodil gledat z Ljubljanskega gradu, ali njegova hiša še stoji.
Dokumentacija za vojni in povojni čas je (za družino) izgubljena, a je v spominu ohranjeno, da je Zajčeva optika delovala tudi v tistih časih hudih preizkušenj. Milovan se je moral spopadati tudi z raznim sumničenjem in ovajanjem, kar je bilo tedaj precej običajno.
Selitev k Figovcu
Družinska dokumentacija se nadaljuje z letom 1959, ko je Milovan lokal preselil k Figovcu.
Leta 1941 rojena Milovanova hči Marjeta si je na visoki strokovni šoli v Kölnu pridobila naziv mojstrice očesne optike. V Kölnu je ostala še nekaj časa po študiju in se poročila z Dietrom Lengersdorfom, trgovcem s fotografsko opremo. Čeprav so tiste čase naši ljudje množično odhajali za delom v Nemčijo, je bila Marjetina družinska zaveza očitno dovolj močna, da se je z možem vrnila v Ljubljano.
Njuna hči Maja pove: »Ko je dedek Milovan 1972. umrl za kapjo, dobesedno čez noč, meni je bilo tedaj tri leta, je lokal prevzela mama. Tudi oče je delal v naši optiki. Kot Nemec tiste čase ni bil ravno dobrodošel. Pa čeprav se je, da se je lahko pogovarjal s strankami, naučil slovenščine. So pa poslovanju koristile njegove nemške in predvsem avstrijske zveze. Ker takrat nisi imel vsega tu pri nas, je moral marsikaj nabavljati zunaj. Sploh delo ni bilo preprosto ne za očeta ne za mamo.«
Obrt je leta 2002 prevzela Maja. Čeprav se po očetu piše Lengersdorf, so v imenu firme ohranili Zajec: »Predvsem zaradi tradicije, saj nas stranke poznajo pod tem imenom.«
| Optik gornik V Spominih iz prvih časov našega alpinizma je dr. Mirko Kajzelj v Planinskem vestniku aprila 1979 pisal o vzponu četverice slovenskih alpinistov na vrh Mont Blanca 1. julija 1926. Krenilo jih je pet, a je Primožič »pod vršno kupolo Mont Blanca« zaradi močno ozeblih prstov na obeh nogah moral ostati v praznem in mrzlem observatoriju Vallot. Preostali štirje so po snežnem grebenu nadaljevali: »Okrog enajste ure smo stopili na vrh optik Milovan Zajec, abiturient Franc Fran, Ludvik Repe in jaz, oba osmošolca. Bili smo med prvimi Slovenci na Mont Blancu. Pred nami je bil menda samo prof. Janko Mlakar s svojo družbo.« |
Poudarek kakovosti
Tako rod optikov Zajec sega skozi tri države in tri vojne (obe svetovni ter osamosvojitveno). Maja ugotavlja: »Obstali smo, čeprav je čedalje težje, sploh od zadnje vojne sem.« Nekako tolažilno si reče: »Pa saj je povsod na trgu težko.« Zastavljeni cilji so: »Ohraniti kakovost in raven pristopa do strank, kot ga vsi morda nimajo.«
Že od malega je bila naša sogovornica nekako sprogramirana, kot pravi, za naslednico družinske obrti: »Zaposlila sem se že po srednji oblikovni šoli, ob delu sem naredila še optično šolo v Celju, potem mojstrski izpit v Rogaški Slatini, nato sem še v Zagrebu diplomirala iz optometrije, iz katere sem zatem še magistrirala v Aalenu v Nemčiji.«
Če je bil Zajec nekoč prvi in vsaj nekaj časa tudi edini, deluje zdaj v Ljubljani z okolico približno 50 trgovin s področja optike. Zajčeva na ljubljanski Ajdovščini pri Figovcu, uradni naslov je Puharjeva 3, ostaja s ponudbo dioptrijskih ali korekcijskih očal, kontaktnih leč, predvsem pa s sodobno opremljeno okulistično ambulanto med vodilnimi ponudniki v v prestolnici.
