Operiran pred 37 leti, zdaj izločil tampon!

KAMNIK  –  »Več kot pol življenja sem imel to v sebi,« nam začne svojo zgodbo pripovedovati 70-letni Kamničan Jože Jelen, ki nam ob tem pokaže steklen kozarec, v katerem je, kot pravi, operacijska gaza oziroma tampon, ki je bil uporabljen med njegovo operacijo želodca daljnega leta 1977. Jelen je prepričan, da je prav to gazo z blatom izločil letošnjega 7. aprila oziroma kar 37 let po operaciji v ljubljanski bolnišnici Petra Držaja. Spominja se, kako so mu takrat z operativnim posegom zaradi perforacije ulkusov na želodcu odstranili velik del tega organa in dvanajstnik. Zaradi zapletov po operaciji so morali to po treh dneh ponoviti in tisti dan mu je danes ostal v spominu, saj se je zaradi napake anestezista zbudil med operacijo. »Najprej sem slišal, nato pa še videl zdravnika in začutil močne bolečine. Hudo je bilo. Tista minuta, preden je anestezija prijela, je bila tako dolga in se je vlekla,« pripoveduje Jelen, ki nam pokaže še danes dobro vidne brazgotine na trebuhu, posledico operacije. Da je bila ta ena zahtevnejših in da je takrat njegovo življenje viselo na nitki, po njegovem mnenju dokazuje tudi pogovor med zdravniki po operaciji. Kirurg je namreč po tem, ko se je Jelen zbudil po prvi operaciji, rekel kolegu: »Dajva ga zakrpat', da ne bo šel tak na drugi svet.« Tri mesece po operaciji je Jelen zapustil bolnišnico in počasi okreval, a se je medtem ves čas – vse do letošnjega aprila, spopadal z občasnimi težavami s prebavili oziroma izločanjem. »Večkrat sem šel na preiskave za spodnji del črevesja. Kar nekajkrat sem bil na rentgenskih slikanjih in ultrazvokih, a nikoli niso nič našli,« se spominja in nato doda, kako je pred približno 15 ali 20 leti v blatu opazil dve vrvici – ena je bila dolga 4 centimetre, druga pa okoli šest.

Ni mogel verjeti svojim očem

Letošnjega aprila pa je, kot pripoveduje, doživel šok, ko je na domačem stranišču iz zadnjične odprtine potegnil od 2 do 3 milimetra debelo vrvico z 2 centimetra dolgim tamponom. »Zastal mi je dih, nisem mogel verjeti, da sem iz sebe to ven potegnil. Točno se vidi, da je to povoj. Zanima me, iz kakšnega materiala je to, ker želodčni sokovi razkrajajo celo kosti?« se sprašuje 70-letni Jože in doda, da mu je neki prijatelj, zdravnik po poklicu, dejal, da je moral imeti veliko srečo, da se ta zadeva ni kje zataknila v črevesju in zagnojila. Jože pravi, da ni možno, da bi v zadnjem času pojedel kaj podobnega, prav tako je prepričan, da ta gaza ni iz časa izpred 27 let, ko je med popravilom sedežnice na Veliki Planini padel 17 metrov v globino in se huje poškodoval, saj ga takrat niso operirali na želodcu oziroma prebavilih. Še bolj ga preseneča, da niti pred štirimi leti, ko je bil zaradi težav s prebavili kot nujno pripeljan na urgenco, pri njem niso našli ničesar. »Tudi sam sem potem to raziskoval, in kot sem ugotovil po dostopnih informacijah, je mogoče, da iz telesa kaj takega ven pride v do treh letih, primera, da bi bilo v telesu 37 let, pa ni. Po mojem imam svetovni rekord,« v šali doda sogovornik.

Za komentar smo prosili tudi rednega profesorja na Inštitutu za sodno medicino Jožeta Balažica. Povedal nam je, da bi v tem primeru sicer moral videti celotno medicinsko dokumentacijo, a da je Kamničanov primer strokovno nemogoč. Razložil nam je, da bi se tampon, če bi ostal v črevesju, iz telesa izločil v 24 urah oziroma najpozneje v 48 urah. Da bi tako v njem ostal tako dolgo ni mogoče. Gaza bi v toliko letih že razpadla, je prepričan Balažic in dodaja, da je moral gospod kaj takšnega pojesti.

Razočaran nad zdravniki

Jelen o kakršni koli tožbi kljub vsem težavam in bolečinam ne razmišlja. »Odločitev je taka. Imam dve zlati hčerki, zlato ženo, imamo urejeno življenje,« pojasni in se za trenutek ustavi, saj ga premagajo solze. »Ker takrat, ko sem prišel iz bolnišnice, sem vsega skupaj tehtal slabih 50 kilogramov. Tri mesece na infuziji te precej oslabi.« Sam si želi predvsem tega, da bi s svojo zgodbo opozoril zdravnike, naj svoje delo opravljajo bolj strokovno. »Nekaj je zlatih zdravnikov, ki te poslušajo in so tudi strokovni. Nekaj je pa takih, ki jim raznorazni ti, ta pravi zdravniki, držijo marele in oni se samo sončijo pod njimi. Samo ljubi denar vidijo in čisto nič drugega,« je prepričan sogovornik in dodaja, da bi morali biti zdravniki bolj sočutni do pacientov. »Do pacientov so bolj grobi kot avtomehaniki do avtomobilov. Še ti kdaj mrzlo pločevino pobožajo,« pravi Jelen in se spomni še kar precej napak, ki so se zgodile med njegovo operacijo. Med drugim mu takrat zdravniki sploh niso pregledali krvi, kar je, kot pravi, opazila njegova žena. »Nato pa so ugotovili, da človeških beljakovin ni v krvi. Dobil sem šest infuzij, ki so me postavile na noge,« nam razloži od leta 1990 invalidsko upokojen možakar, ki še danes zelo dobro skrbi za svoje zdravje, med drugim se ukvarja s čebelarstvom in kolesarjenjem.

»Kdo ti je pa to lojtro za škrate naredil?« pa se glede brazgotine na trebuhu spominja vprašanja zdravnika med okrevanjem v Rogaški Slatini. Zaradi iznakaženega trebuha je zelo nerad hodil na morje, saj je bil deležen radovednih pogledov. »Najmanj, kar si želim, je, da bi me kdo pomiloval. To je zelo neprijetno,« še pravi.