Operacija uspela, pacient invalid

LJUBLJANA – Akademik prof. dr. Vinko Dolenc bo čez dober mesec dopolnil 75 let. Dolga desetletja je bil eden največjih zvezdnikov na področju nevrokirurgije, ljubljanski klinični center pa je pod njegovim predstojništvom postal vodilna ustanova na področju odprtih operacij možganov, predvsem kavernoznega sinusa in lobanjskega dna. Operiral je več kot 10.000 ljudi, marsikateri od njih se lahko le njegovemu znanju zahvali, da je še med nami. A pri enem se je tako zapletlo, da bi moral Dolenc živeti in operirati vsaj še nekaj desetletij, da bi odplačal dolgove, ki so se nanj zgrnili v jeseni življenja.

V hebrejščini: Šest milijonov!

Od prisluženega denarja in pokojnine mu bojda že rubijo zaradi kalvarije z Izraelcem Eliyahom Mesiko. Ta je maja 1992 kot samoplačnik prišel na operacijo možganskega tumorja, ki jo je izvedel Dolenc. Operacija naj bi sicer uspela, toda pacient je zaradi poznejših zapletov postal težek invalid. V Izraelu je Mesika proti slovenskemu operaterju vložil odškodninsko tožbo, telavivsko sodišče pa mu je prisodilo vrtoglavo odškodnino, ki skupaj z obrestmi presega šest milijonov evrov.

Za sodni postopek v Izraelu naj bi Dolenc sicer vedel, a očitno v njem ni hotel sodelovati, sodbo pa je menda prvič videl šele leta 2012, ko je bila v hebrejščini poslana našemu sodišču v potrditev. »Vsi, tudi pravni strokovnjaki, so mi govorili, da to ne more iti skozi. 'Ti nisi ničesar zagrešil, zakompliciralo se je pač po operaciji.' Pa tudi sicer je tako, da za zaplete po posegih odgovornost prevzame bolnišnica oziroma zavarovalnica v njenem imenu,« se priduša zdravnik, proti kateremu so začela naša sodišča – od okrožnega, ki je to storilo poleti 2012, pa vse do vrhovnega – izdajati sklepe, da je osebno materialno odgovoren za Izraelčeve tegobe. Zadnji izhod v sili zdaj Dolenc vidi v ustavnih sodnikih, ki pa o njegovem primeru še niso odločali. Leta 2013 je okrajno sodišče začelo tudi postopek izvršitve in rubeža nevrokirurgovega premoženja.

In kaj je storil Dolenc, namesto da bi začel širokogrudno izplačevati izraelskega pacienta? Po prvostopenjskem priznanju izraelske sodbe je zagrešil kaznivo dejanje poskusa goljufije, pri čemer mu je z nasveti pomagal odvetnik Mitja Vidmar, kar se šteje kot kaznivo dejanje pomoči pri goljufiji, so prepričani ljubljanski tožilci.

Decembra 2012 je namreč na svoji približno milijon evrov vredni ljubljanski stanovanji vpisal zemljiški dolg, notarju Miru Košaku je predložil dve dovolili za ustanovitev zemljiškega dolga, vknjiženi sta bili v začetku leta 2013, s tem pa je po prepričanju tožilstva poskušal onemogočiti poplačilo najmanj 929.921 evrov dolga upniku Mesiki. Ker pa so bili zemljiški dolg in zemljiški pismi na podlagi sklepa okrajnega sodišča v Ljubljani zarubljeni in je bil pozneje vložen predlog za izvršbo, je dejanje goljufije ostalo pri poskusu. Dolenc naj bi sicer neuspešno poskušal tudi z odstopom terjatev zemljiškega dolga Margareti Srebotnjak Borsellino, čeprav se je pozneje izkazalo, da dolžniškega razmerja med njim in njo (bila je direktorica njegovega inštituta za nevrokirurgijo) sploh ni bilo.

»Ni bilo zaradi Izraelca...«

Precej burno se je včeraj začel sodni proces pred ljubljansko okrožno sodnico Vladislavo Lunder. Slišati je bilo celo cinično pripombo, da našim tožilcem ne bi škodovala kaka operacija na možganih, drugoobtoženi odvetnik Vidmar pa je bevsknil proti tožilki Petri Vugrinec: »To, kar očitate vi, je tako, kot če bi jaz imel doma smučarsko kapo, vi pa bi mi hoteli naprtiti, da nameravam oropati banko!«

Da zemljiški dolg ni bil lažen, da se postopka ni lotil z namenom goljufije, sploh pa da zadeva nima popolnoma nobene zveze z izraelsko zgodbo, je jel Dolenc prepričevati tričlanski senat. Trdi, da se mu konec leta 2012 ni niti sanjalo, da bo kdaj pravnomočno potrjena sodba iz Izraela, celo danes je prepričan, da bo na koncu obveljalo drugače.

Zgodba o vpisu dolga naj bi bila povezana z njegovo četrt stoletja staro idejo o ustanovitvi neprofitnega inštituta za nevrokirurgijo, kamor bi presedlal po upokojitvi in bi imel v prostorih tehnološkega parka center za izobraževanje. »Vendar se je zapletlo – kot običajno pri denarju. Kak milijon je zmanjkal za dograditev inštituta, pa so mi ljudje rekli, da lahko bankam kaj tudi ponudiš v zameno za posojilo.« Zaradi tega naj bi padla ideja o ustanovitvi zemljiškega dolga, in si je rekel »Vzemite stanovanji, založil ju bom, da le dokončam center«.

Toda po opravku pri notarju z zemljiškimi pismi sploh ni obiskal banke, kar je še en sumljiv moment. Pravi, da zato ne, ker mu je začela jenjati energija za dokončanja inštituta. Pritrjuje mu tudi soobtoženi Vidmar, ki naj bi mu torej z nasveti pomagal glede vzpostavitve zemljiškega dolga. »Res je bil ves čas govor le o posojilu za inštitut, vendar mi je že nekaj mesecev pozneje postalo jasno, da iz vsega skupaj ne bo nič, saj je tedaj v izraelski zadevi tudi vrhovno sodišče odločilo v škodo profesorja. Da bi odtlej v zvezi z inštitutom delal še kaj naprej, bi bilo sizifovo delo, saj bi mu upnik vse pobral.«

Dolencu zaradi Mesike torej že jemljejo, pred kratkim pa je v Tehnološkem parku Ljubljana odpadla prva javna dražba prodaje nepremičnin v lasti Internacionalnega inštituta za nevrokirurgijo in nevroraziskave, katerega edini družbenik je prav on. Čez prst smo naračunali za več kot dva milijona dolgov.