Ne razumem tega kurikuluma: šolarje so nas namesto v kino Mojca na risanke vlekli v opero na Prodano nevesto. Dve uri pa pol smo trpeli. Komaj sem malo pozabil na bridko izkušnjo, že me je, tedaj dijaka, doletelo Labodje jezero v Cankarjevem domu. Trajalo je tri ure.
V študentskih letih sem dobil zastonj karti za Aido, tudi v Cankarjevem domu, priskrbel ju je kolega, ki je bil v predstavi statist. Tri ure in pol.
Potem se nisem več dal, kategorično sem v kali zatrl vsakršno idejo o operi ali baletu.
Pa uživam v prvih mesecih mladega zakona, ko ljubljena lepega dne reče: »Jaz bi šla pa v opero.« Seveda me ni silila, ampak saj vemo, kakšne smo zaljubljene duše. Šel sem po karti.
V petkovem mrazu so naletavale drobne snežinke in moj prvi vtis o neorenesančnem kulturnem hramu z modernističnim prizidkom je bil jako pozitiven. Znotraj je bilo suho in toplo.
Ampak naprej je bilo pa še boljše in boljše! Nabucco! Dramatična zgodba, spletke, ljubezen, vojna in kri, tudi zelo realistično – ko si Abigaila v sklepnem prizoru prereže žile, ji res zakrvavijo roke – in močni glasovi, zlasti ob gromkem preroku Zahariji so se kar vozlala čreva. Poleg tega, ignorant, kakršen sem (bil), nisem vedel, da obstajajo nadnapisi, ki lajšajo razumevanje zgodbe. Dve uri in pol je minilo, kot bi mignil, na koncu sem bil kar malo razočaran, da je že konec.
To sem potem povedal znancem, a jih nisem prepričal, po njihovem sem ugodil ženi, pa se sam prepričujem, kako mi je bilo fajn. Jaz pa mislim, da so nam opero v mladosti prezgodaj dozirali in nam jo zato zagravžali. V zrelejšem obdobju, verjamem, bi bila marsikateremu dedcu všeč, če bi pač zbral voljo, da se še enkrat poda v tovrstno izkušnjo. In, mimogrede, njihova dekleta/žene bi bile za to zeeeeelo hvaležne.
Mene, recimo, je ljubljena v ponedeljek peljala na Motörheade.
