Omrežja nastajajo tudi, ko se ob projektih med seboj povežejo organizacije. Recimo takrat, ko se znotraj vladajočih koalicij povezujejo stranke. Kako nastane omrežje? Tako, da se na neki časovni točki stranke povežejo v eno vladajočo koalicijo, po novih volitvah pa nastane drugačno politično zavezništvo. Leta 1990 se je zdelo, da je zavezništvo med strankami, ki so se povezale v koalicijo Demos, trdno kot pohorski granit, že ob koncu 1991 pa je iz velikega granitnega bloka nastalo nekaj granitnih kock. Že aprila 1992, dve leti po tem, ko je Demos zmagal na volitvah, se ga je pol povezalo z LDS Janeza Drnovška in s stranko, ki se danes imenuje Socialna demokracija (SD), leta 1992 pa se ji je reklo bivši komunisti.
Na videz ali zares sprti?
Zakaj je omrežje strank, ki je nastalo v dveh desetletjih koalicijskih povezovanj, zanimivo? Zato, ker se zdi, da so stranke neizmerno sprte, hkrati pa, da so koalicijska zavezništva mogoča le med strankami, ki pripadajo tako imenovanima levici ali desnici. Vendar vtis ni pravilen.
Krščanski demokrati (SKD), denimo, so se leta 1993 pridružili koaliciji, ki je nastala pod vodstvom Drnovškove LDS. Ta koalicija je bila mogoča kljub dejstvu, da je Drnovšek aprila 1992 s konstruktivno nezaupnico odstavil predsednika vlade Lojzeta Peterleta. Tudi SLS je bila članica koalicije, ki je nastala pod taktirko LDS. Med letoma 1993 in 1994 pa so z LDS sodelovali tudi Janez Janša in njegova SDS. In v tej koaliciji je bila tudi današnja SD. Tri leta za tem, ko se je končalo socialistično samoupravljanje in ko je bil spomin na vladavino komunistov bolj svež kot danes, smo torej v isti vladi srečali stranki, ki zdaj nosita kratici SDS in SD.
Porušeni mostovi
Morda se zdi, da Nova Slovenija ne bi nikoli sodelovala v vladi, ki je okužena z elementi levice, vendar so v omrežju Nove Slovenije – tudi stranke so namreč omrežja, sestavljena iz ljudi – politiki, ki so v preteklosti znali sodelovati z LDS. Res pa je, da je v slovenskem političnem prostoru precej strupa ter relativno malo jasno izraženih političnih stališč in razlik. In da je danes strupa več, kot ga je bilo leta 1992. Danes si je težko predstavljati, da bi DL z Gregorjem Virantom še kdaj sodelovala z Janševo SDS. Bolj natančno: tako sodelovanje se zdi manj verjetno od sodelovanja med krščanskimi demokrati in LDS leta 1993. Celo sodelovanje med SLS in SDS se zdi zaradi strupenih zbadljivk, ki so letele na račun danes že bivšega predsednika SLS Radovana Žerjava, skorajda nemogoče.
Res pa je tudi, da se v politiki marsikaj zdi nemogoče, z odhodom enega samega človeka pa so stvari hitro postavljene na glavo. Le nekaj ur za tem, ko je Zoran Janković na košček papirja napisal, da odstopa z mesta predsednika Pozitivne Slovenije, je bila koalicija med Virantom in Pozitivno Slovenijo mogoča, januarja lani pa je bil tak projekt še popolnoma nemogoč.