Olimpijskim asom pripravlja pancerje

Že polnih 30 let se jim posveča, jih skrbno neguje, gladi, včasih bolj nežno, drugič manj, z najboljšimi preparati, zaradi katerih so potem hitrejše in lažje vodljive. S smučmi ravna kot s svojimi najdražjimi ljubicami! Vse to in še več se že tri desetletja dogaja pri stavbi zavoda za zaposlovanje za ljubljanskim Bežigradom, v servisu Igorja Belčiča, legendarnega Belka.

Ob razcvetu

V tistem servisu ga sicer nismo našli, našli pa smo ga čez cesto. V njegovi neuradni pisarni oziroma bazi, kot ji pravi, na zraku, pod milim nebom. Njegovega smučarskega servisa, čez cesto, najbrž nikoli ne bi bilo, smo izvedeli, če se ne bi Belko že prej ukvarjal s smučarijo, jo kot tekmovalec spoznal do obisti, spoznal vse tiste finese in tehnične detajle, zaradi česar je postajalo in tudi šlo vse hitreje in hitreje. »Včasih si je smuči servisiral vsak sam,« se spominja. Usoda pa si je očitno prav želela, da se zapiše temu poklicu, ki zahteva sicer mešanico ročnih spretnosti in smučarskega znanja. In Belko to ima!

Že v matičnemu Akademiku so si ga prijatelji in sotekmovalci radi izposodili za pripravo svojih smuči, le še vprašanje časa je torej bilo, kdaj dokončno stopiti med vsa tista orodja, maže, med vse tiste suličaste dilce, njegove ljubice. To je bil tudi čas slovenskega smučarskega razcveta, začetek osemdesetih, čas Ingemarja Stenmarka, Bojana Križaja in elanovk. Čas prve slovenske kolajne, žal, že pokojnega Borisa Strela. Čas Vogrinčevega entuziazma in nagradne igre Podarim dobim. Na Vodnikovi je, denimo, že bil takšen servis, imenoval se je Ski-Servis. Kjer sta pionirske korake opravljala Andrej Tržan in Gorazd Mlakar, tam je svoje prve korake opravil tudi Belko. Ki je šel le malo pozneje, 15. junija 1983, s prijateljem Matejem Strletom – na svoje. Lokacija: pri Belku doma. V njegovem servisu, tam, kjer se smuči pripravljajo še danes. Ime: Best. Iz priimkov obeh soustanoviteljev.

Tvorec uspehov

»Veš, takrat še ni bilo toliko specialnih orodij pa tudi tako izpiljenih strojnih in robotskih obdelav še ni bilo,« je nostalgično premišljeval in se spominjal začetkov. Kopije orodij, ki jih je opazil v tujini, so mu izdelali domači orodjarji. V veliko pomoč mu je bil seveda tudi Strle, strojnik, ki je tako dobro izdelal kopijo neke naprave, da je Belčiču služila še vrsto let pozneje.

Kdor s svojo obrtjo deluje in obstane tako dolgo, kot je on, se zna zagotovo, kot kakšen veslač na divjih vodah, uspešno upirati toku časa, smo premišljevali, se izboljševati, slediti modernim smernicam, revolucijam, razvoju panoge, v tem primeru smučarske. Medtem so začeli serviserji smuči obdelovati s kamnom, s tem povečevati drsnost, razvoj smuči je spreminjal njihovo strukturo za suh, moker ali umeten sneg, razvijale so se maže, voski, »zdaj so celo takšni za minutno uporabo«, se je nasmehnil. »Pravzaprav bi morala obstajati zares ekstremna temperatura, da ti voski ne bi delovali in prijeli.«

Izurjen, kot je, je moral seveda pokukati tudi v tekmovalno servisiranje. Tu se je usmeril v pripravo smučarskih čevljev, v raztegovanje, v iskanje tiste optimalne tesnosti, »bolj ko je čevelj tesen, bolj je točen, bolj uboga, večje so hitrosti in posledično boljši rezultati,« nas je poučil. Tako olimpijskemu prvaku Patricku Ortliebu kot svetovni prvakinji Alexandri Meissnitzer je pomagal dodati tisti pomemben kamenček do vrhunstva. In še mnogo drugim.

Vzponi in padci

Od blizu, s svojimi ljubicami, je okušal obdobje, ko je vsa država smučala! »Pred servisom so bile vrste, takrat smo delali tudi po vso noč!« Opazil je, da je tovrstno povpraševanje dejansko sovpadalo z uspešnostjo naše smučarije. Vzponi in padci so in bodo, tega se še predobro zaveda.

Vzponi so prihajali ob vsakršni revolucionarni spremembi: ko so prišle na tržišče smučarske deske, ko so se pojavile carving smučke, ki so zamenjale tiste suličaste, zdaj že predpotopne, in ko se je tekmovalna smučka iz 2,05 metra skrajšala na 1,65. Vzponi so sovpadali tudi z blagostanjem in konjunkturo, »ko so rekreativni smučarji (s polnimi denarnicami) ugotovili, da obstajajo tudi ledeniki in da se da smučati tudi poleti,« je ugotavljal Belko ter se nasmehnil, »saj še na morje nismo mogli«!

Zdaj je zavladalo zatišje. »Če narod nima za kruh, bo težko imel za smučanje, kajne?« in pomigne z obrvjo.

Nabrušene mrhe

Toda Igor Belčič se ne da. Praznuje tridesetletnico svojega servisa in upa na boljše čase. Na Tino Maze, šampionko in znanilko lepših časov? Kdo bi vedel. Raje si je nadel delovni predpasnik, nataknil očala in v hipu postal profesor – za pripravo smuči. Obkrožal ga je arzenal orodij. Najprej je s strojem zravnal drsno ploskev, dal vse skupaj na brusni trak, nato zalil vse nenadejane vdolbine, spet poravnal, smučko napel, da je postala še bolj drsna in lažje vodljiva, jo postavil na kamen, vrezal v strukturo, sledili sta stransko brušenje in strojno mazanje, za zahtevnejše smučarje bi lahko to storil tudi ročno! Na koncu je dilco do konca spoliral, za desert pa uporabil še strojček za utrjevanje robnika.