NA KOŽO

Olimpijski egoizem

Objavljeno 30. julij 2012 00.15 | Posodobljeno 30. julij 2012 00.15 | Piše: Rok Tamše
Ključne besede: komentar

Olimpizem je hočeš nočeš eden od nosilcev sodobne družbe, v kateri vladajo ambicioznost, želja po uspehu za vsako ceno, pohlep in blišč.

Odprtje olimpijskih iger v Londonu je svet pozdravil kot prvovrstni spektakel, fantastično predstavo revolucij v režiji Britancev, njihove tradicije in pogruntavščin, s katerimi so obogatili svet. Vse lepo in prav, res pa je, da so igre na Otoku po prvotnih obljubah in napovedih o skrajno racionalnem projektu, povsem drugačnem od prejšnjih iger na Kitajskem, dobile razsežnosti pregrešno dragega postavljanja pred svetom.

Bogato trženje

Ni povsem jasno, kaj žene prireditelje največjega športnega festivala, da izključno s presežniki pošiljajo svetu sporočilo o sebi. Mednarodni olimpijski komite nesramno bogato trži dogajanje pod petimi krogi, vse države sveta pa izdatno plačujejo za nastope svojih športnikov. Po drugi strani poslušamo zgodbe vrhunskih športnikov o otroških sanjah, odrekanju, žrtvovanju, skromnosti in ponosu, ki ga prinaša olimpijski nastop. Uspeh oziroma kolajna se na tem tekmovanju uradno nikoli ne vrednoti z denarjem, čeprav vsi z veseljem razglašajo, s koliko denarja bodo nagradili najboljše.

V olimpijskih igrah pač ni kruha, je samo tekmovanje z etiketo globalizacije.

Perverzno oglaševanje

Olimpizem je hočeš nočeš eden od nosilcev sodobne družbe, v kateri vladajo ambicioznost, želja po uspehu za vsako ceno, pohlep in blišč. Kako si drugače razlagati dogajanje ob odprtju iger, kjer je v vsaki točki obvezno moralo nastopati po več sto ljudi, celotni dogodek pa se je perverzno oglaševal tudi s tem, koliko je stal. Omenjeno triurno ropotanje je britanske davkoplačevalce stalo 34,5 milijona evrov.

Naivni ljudje

V olimpijskih igrah pač ni kruha, je samo tekmovanje z etiketo globalizacije, ki vsem ljudem po svetu prodaja olimpizem kot neoporečno športno svetinjo v pokvarjenem svetu vojn in ekonomskega izkoriščanja. Ljudje so naivni in verjamejo floskulam, ki jih prodajajo ostareli funkcionarji in politiki, ki vsaka štiri leta rade volje pridejo na športni festival, kjer promovirajo nežno obliko nacionalizma, pardon, patriotizma. Seveda vsemu temu ni lepo oporekati, ker gre menda za najlepšo obliko sodelovanja, pardon, športnega turizma, ki producira nore vsote denarja. V današnjem primeru za zagon britanskega gospodarstva. Ah, dajte no. 

Deli s prijatelji