Okvir brezjanske Marije 
naredil kamniški rezbar

BREZJE – Na Brezjah se frančiškani že pripravljajo na 200. obletnico nastanka meter visoke in osemdeset centimetrov široke podobe Marije Pomagaj z detetom v naročju slikarja Leopolda Layerja. Slovesnost z mašo, ki jo bo daroval predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Glavan, bo v soboto, 24. maja, v slovenskem Marijinem narodnem svetišču. Hkrati se bodo spomnili še Layerjeve poslikave kapele.

Znano je, da je slika nastala iz zaobljube, da bo Marijo naslikal, če bo živ prišel iz zapora. Znameniti kranjski slikar je bil namreč v času Francozov na slovenskih tleh zaradi ponarejanja denarja zaprt v Pungertu v Kranju.

Brezjanska Marija je zagotovo najbolj znana podoba svetnice na Slovenskem. Poseben čar ji daje okvir, za katerega le redki vedo, kdo ga je izdelal. Marija je nov okvir dobila razmeroma pozno, točno 160 let po njenem nastanku, torej leta 1974. Takrat se je porodila misel, da bi milostna podoba Marije Pomagaj dobila nov okvir. Dela se je z ljubeznijo in znanjem lotil arhitekt Tone Bitenc. Izdelal je osnutek, vendar načrta v celoti ni mogel izpeljati, saj ga je prehitela smrt. Po njegovih zamislih sta zdajšnjo ureditev uresničila arhitekta Jože Kregar in Emil Fijavž. Nov okvir za podobo Marije Pomagaj so zaupali spretnosti rezbarskega mojstra Maksa Berganta iz Kamnika. Za angelsko nedeljo 1977., ob 70. obletnici kronanja, so bila prenovitvena dela končana.

Novi okvir podobe je dr. pater Roman Tominec v pismu nadškofu Pogačniku takole opisal: »Okvir okoli Madonne je visok 3,30 metra in širok 3,20 metra. Globina celega rezbarskega dela je 28 centimetrov. Dejanska zamisel celotnega dela je obdati Marijo v blesk in lepoto nadzemske miline.«

Maks (Maksimilijan) Bergant se je rodil kot tretji od štirih otrok 15. aprila 1912 v Trstu, kjer je bil njegov oče v službi pri železnici, mati pa je bila gospodinja. Po koncu prve svetovne vojne se je družina preselila v Ljubljano in nato v Podgorje pri Kamniku, kjer je oče podedoval kmetijo od očetovega strica, ki je padel v vojni.

O Maksu ni veliko zapisanega, a je znano, da je že kot šolar spoznal kamniškega rezbarja mojstra Ivana Klemena, ki ga je uvedel v zanimiv in skoraj skrivnosten svet svojega ateljeja v današnji Parmovi ulici. Bergant ga je obiskoval tudi pozneje, ko je sam začel rezljati, rezbariti in oblikovati glino. Hotel je postati rezbar. »Po odsluženi vojaščini ga je razpetost med zemljo in željo po znanju in poklicu pripeljala v Split, kjer se je ob delu zasebno šolal pri redovnicah, šolskih sestrah,« je povedal pokojni kamniški akademski slikar Dušan Lipovec. »Med drugim tudi pri sestri Juliji, akademski slikarki, ki je spoznala in spodbujala njegovo nadarjenost in ga uvajala v modeliranje. Po treh letih se je vrnil domov, odločen, da nadaljuje rezbarstvo. Redno je začel delati pri odlično šolanem rezbarju in razmišljujočem človeku mojstru Ivanu Klemenu. Po mojstrovi smrti leta 1944 je Bergant odkupil njegov atelje, Bajtico, in tiho nadaljeval delo ter razvijal svoj slog. Pri delu in iskanju lastnega izražanja v lesu in glini mu je pomagala prijateljica in pozneje žena prof. Zora Prohinar. Z ljubeznijo mu je bila opora, kritika in spodbuda vse do Bergantove smrti 30. junija 1996.«

Po prebolelem meningitisu in začetnem hromenju desnice leta 1946, kar je bila za mladega mojstra huda preizkušnja, je bilo povabilo takratnega župnega upravitelja iz Stranj p. Martina Perca, naj sodeluje pri obnovi cerkve, odločilen izziv. Kot je zapisala rezbarjeva žena, je bila pred župnikom in vaščani skoraj nemogoča naloga – popraviti in dograditi župnijsko cerkev sv. Benedikta na griču v Stranjah.

Za izvedbo svojih zamisli je Jože Plečnik vedno želel prvovrstne mojstre. Tako je za glavni oltar potreboval izjemnega mizarja, kar je bil gospod Koncilja, in predvsem rezbarja z znanjem kiparjenja v les. Pater Martin je predlagal takrat že znanega kamniškega rezbarja in prijatelja Berganta, ki se je po srečanju s Plečnikom z ljubeznijo in veseljem poglobil v delo. Veliki arhitekt mu je namreč povsem prepustil oblikovanje lesenih glav svetnikov in angelov v kompoziciji glavnega oltarja z obliko monštrance.

Mojster Bergant je vedno govoril, da so njegova največja dela v cerkvah in tako na ogled vsem. Zavedal se je svojega umetniškega poslanstva, kakovosti svojih del, vendar je, kot mnogo velikih duhov, ostal osebno skromen.

Bergantovi razgibani pozlačeni baročni listi so se tako vse pogosteje zlivali v velike rezbarske kompozicije predvsem oltarnih okvirjev v številnih cerkvah po Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji. Njegove manjše igrive rezbarije živijo v mnogo slovenskih domovih, najdemo jih tudi po Evropi in Ameriki.