Okvara aparata utegne zapreti celjsko bolnišnico

CELJE – Zaposlenim v Splošni bolnišnici Celje (SBC) je po dolgih letih norčevanja iz njihovih naporov za uravnoteženje poslovanja počasi vsega čez glavo. Spreminjajoči se predpisi države, ki bolnišnicam nalagajo nove finančne obveznosti, ne zagotavljajo pa virov zanje, so Celjane pripeljali tako daleč, da si zdaj niti pomisliti ne upajo, kaj se utegne zgoditi, če odpove kateri od pomembnejših medicinskih aparatov. Zdravniki v strahu povedo, da bi se takrat najbrž kar vse ustavilo.

V vrsti 8140 pacientov

»Posebna klima vlada v zdravstvu. Prestajamo ježeve muke, da zagotavljamo osnovno zdravstveno oskrbo in hkrati preživimo. Junijska pogodba med SBC in ZZZS v aneksu, s katerim smo zagotovili dodatnih 120.000 evrov za 50 posegov robotske kirurgije, ne vključuje sredstev za izplačilo drugega obroka tretje četrtine za odpravo plačnih nesorazmerij. Tako moramo nekje najti dobre tri milijone evrov, od države, ki nam je to naložila, pa ne dobimo niti centa. V začetku prihodnjega leta naj bi izplačali prvi del, 1,6 milijona evrov,« pove direktor SBC Marjan Ferjanc.

Bolnišnica pravzaprav najeda sama sebe. Vsako delo prek začrtanega programa prinaša izgubo, saj jim nadplanskega dela zavarovalnica ne pokrije. »Za štiri odstotke smo kakovostno presegli načrt, a ker nam presežkov ne plačajo, smo stalno v težavah. Toda pred očmi imamo naše bolnike, njih pa problematika zdravstvenih storitev ne zanima. A če ne drugače, jo občutijo pri čakalnih dobah, ki se znova podaljšujejo. Še naprej smo v kadrovski stiski. Primanjkuje nam zdravnikov ter negovalnega, administrativnega in tehničnega osebja.« Junija je v vrsti na poseg čakalo že 8140 pacientov, od tega jih je več kakor dve petini že preseglo maksimalno dovoljeno čakalno dobo. Vse to se kaže v poslovanju. SBC na letni ravni potrebuje približno 87 milijonov evrov, ob polletju se je že nabralo za 830 tisočakov primanjkljaja.

Še kar na celuloidu

Hitro zmanjkuje denarja za naložbe in vzdrževanje, kar je za delovanje bolnišnične ustanove lahko tudi usodno. Iztrošene medicinske opreme ne nadomeščajo, saj nimajo od kod vzeti sredstev. Ukrep pritiska na dobavitelje ne zadošča več. Bojijo se izrednih dogodkov, ki bi lahko ohromili delo osrednje zdravstvene ustanove na Celjskem. »Okvara rentgena ali magnetne resonance lahko povsem poruši našo finančno strukturo. Inštalacije so stare in se razprostirajo na 60.000 kvadratnih metrih površin, odpovedo pa lahko kjer koli. Ko so v ljubljanskem kliničnem centru crknile hladilne naprave, je bila Slovenija na nogah, pri nas pa nič,« doda Ferjanc.

Strokovni direktor Franc Vindišar opozarja, da bi se bolnišnica v primeru okvare aparatov na diagnostiki, vrednih od 600.000 do milijon evrov, najbrž kar ustavila. »Imamo dva aparata CT, eden je že zamortiziran in lahko vsak hip obstane. Če bi tudi z drugim šlo kaj narobe, je konec. Država v banke stalno meče denar, v bolnišnice pač ne. A če bi nam dali samo odstotek sredstev, ki so jih zmetali bankirjem, bi že bilo precej bolje. Tako pa se v SBC v dobi digitalizacije še vedno ukvarjamo s celuloidnimi trakovi, kar nas stane 47 evrov na uro, naši arhivi so polni, drugje pa te podatke že davno shranjujejo na strežnike.«

Ali bo tako tudi v novem urgentnem centru, ki bi ga morali zgraditi do konca leta? Manjka približno 3,5 od predvidenih 7,6 milijona naložbenih evrov, od tega 1,7 milijona za medicinsko opremo. Kako bo s kadrovsko popolnitvijo, tudi ne vedo, a se zanašajo na dejstvo, da delovanje urgentnih centrov na državni ravni še ni dorečeno.