Okrog jezera le z derezami

LJUBLJANA – Rahlo se je sicer otoplilo, toda ledeno mrzel članek izpred enega tedna naših bralcev ni pustil ravnodušnih. Takrat smo namreč pisali o sramoti oziroma malomarnosti, če smemo biti nekoliko blažji, s katero je v novo leto vstopila ljubljanska zimska služba. Ta je preprosto pozabila na pešpoti, ki prepredajo Ljubljanski grad, te so v normalnih razmerah sicer povsem prijetna sprehajališča, če le niso izjemno nevarne drsalnice in ledene steze, po katerih so se morali sprehajalci, domači in tuji, po polžje plaziti, se oprijemati česar koli, da ne bi padli. Marsikomu se na poledenelih tleh seveda ni uspelo obdržati na nogah, marsikdo je glasno bentil nad pristojnimi, ki so jih več kot očitno presenetile nizke temperature.

Kot rečeno, kar več naših bralk in bralcev se je oglasilo in potožilo, da so se pošteno nadrsali in da so se znašli v nevarnih ter še kako adrenalinskih razmerah. Ki jih sicer ne bi smelo biti, če bi nekdo – pač opravil svoje delo. Pa ni. In ne le v Ljubljani, tudi drugje po Sloveniji ni bilo nič boljše. Bralec Matjaž Resman nas je namreč opozoril, da je bila v tistih dneh pod ledom tudi pot, ki pelje okoli Blejskega jezera. Kot je pojasnil, so se na nedeljski sprehod nekateri podali kar z derezami, saj je bilo ponekod, predvsem pod Vilo Bled, tako ledeno, »prav sramotno za Bled, saj pot ni bila ne očiščena ne posuta s peskom ali soljo«. Bojan Žerovec z Infrastrukture Bled je sicer brž pojasnil, da je bila prva januarska nedelja na Bledu zares precej ledena, tudi zaradi veliko vlage, ki se je zadrževala okoli jezera. »Trudili smo se po najboljših močeh, a nam ni uspelo posuti vsega terena naenkrat,« je dejal ter dodal, da so ravno tistega dne prejeli dva klica, ki sta opozarjala na poledenelo pot na predelu od Njivic do Mlina. Popoldne so pot pod Vilo Bled strojno posuli s peskom, ker okoli jezera ne uporabljajo soli, kar se je le dalo hitro pa so uredili tudi preostale poti, je še pojasnil.

In čeprav smo pred enim tednom očitali, da je drugega januarja nekdo v Ljubljani pač pozabil, da je delovni dan, je bilo očitno ledeno že prej. Tudi 30. decembra. Ko so prijatelji (s svojimi družinami) iz Poljčan in Šenčurja sklenili, »gremo v Ljubljano«!

Odločili so se, da gredo kar z vlakom, in v prestolnico prispeli ob štirih popoldne. Ko sta se veseli štajerski druščini priključila še prijatelja iz Gorenjske, so začeli odkrivati z lučkami ozaljšano Ljubljano. Ko pa so si že ogledali Prešernov spomenik in frančiškansko cerkev ter tržnico, je ob 17.30 padla odločitev, da se povzpnejo na Ljubljanski grad! »Ker nismo vedeli, kje je postaja vzpenjače, smo se odpravili kar peš,« je pripovedoval Marko Korošec, ki pa se takrat še ni zavedal, da jih bo že za naslednjim vogalom pričakala – prava epopeja. Razigrana druščina je ponosno stopala čez Mestni trg, se vzpenjala po Ulici na Grad in po Osojni stezi nameravala – do vrha. »Vse bi še šlo,« je razlagal Marko, »če ne bi bilo proti koncu, po stezi in lesenih stopnicah, toliko ledu!« Nekako so se vendarle prebili, si srednjeveško zadevo dodobra ogledali, hoteli nazaj z vzpenjačo, pa je bilo toliko podobno mislečih, »da bi morali čakati vsaj še dve vožnji,« zato so se podali po tako imenovanih Ovinkih in Študentovski stezi navzdol, se še spomnite, da, to je prav tista, ki smo jo omenjali že zadnjič in ki se je ne bi sramoval niti najboljši voznik boba na zadnjih olimpijskih igrah – Aleksander Zubkov.

»To je bila šele napaka,« se spominja Marko.

Deveterica prijateljev se je razporedila v kolono, drugače ni šlo, in potrpežljivo ter prav počasi sestopala, kot da bi šlo za nevaren alpinistični podvig. Steza je namreč postajala vse bolj strma, vse bolj ledena, »zadnjih 20 metrov do stopnic pa je bilo katastrofalnih,« je naš bralec uporabljal vse mračnejše tone. »Ta del je bil namreč popolnoma poledenel, umakniti se nisi mogel nikamor, niti ustaviti se ni dalo, naj izdam, niti eden od devetih ni prispel do cilja, ne da bi grdo padel!« Po plazenju in padanju – so bili končno na ravnem, uf, so si oddahnili, vsi, od njegovega desetletnega sina pa do 58-letne sosede.

»Čudili smo se, nikjer nobenega opozorila, da so poti poledenele in tako nevarne, v takšnem stanju bi jih morali pristojni preprosto zapreti!« je bentil. Pa še to: »Naj za konec omenim le še, da je naša skupinica to odisejado na srečo preživela le z odrgninami, nekaj raztrganimi žepi, brez zlomov …«