Okoli sveta v srce

Krog po vodi okoli sveta je naredilo kar nekaj Slovencev, od vseh mi je najbolj pri srcu Ali Ulaga. Takrat, mislim, da je bilo leta 2003, mi je tajnica uredništva Nataša prišla na vrata povedat, da bi z mano rad govoril fant po imenu Aleš. Vstopil je in že z vrat začel pripovedovati, da bi šel z barko na Antarktiko, stopil na njen led in se odpeljal nazaj. Takih, ki tako govorijo, sem srečal že kakšnih 1000, gospodu sem rekel, naj sede, ustavila sva konje oziroma snela jadra. Ste že sploh bili kdaj na kakršnem koli čolnu, je bilo moje prvo vprašanje. Med tisto tisočerico jih je namreč kar nekaj, ki še niso bili. Sem, seveda, in je potegnil iz aktovke barvno fotografijo, na kateri je bila majhna jadrnica z dvema možema na krovu, eden je bil zanesljivo mladenič pred mano. A tisto, kar me je pritegnilo, so bili petmetrski valovi vse naokrog. Kje je to posneto? V Biskajskem zalivu, z očetom, ki je zdaj že pokojni, sva plula po njem.

Kdor je brodaril po Biskaju, je norec ali pa kaj zna. Mogoče je tudi oboje. Zato sva z Alijem, možem gospe Saše, očetom njunih dvojčkov Jana in Žana, sinom gospe Slavice in bratom tudi gospe Ike, sklenila hudičevo, ustno pogodbo. Slovenske novice bodo medijski sponzor njegovega podviga, v zameno pa dobijo prve in ekskluzivne zgodbe. Aleš mi sploh ni zameril, ko sem mu popolnoma hladno, uredniki smo poslovno precej brez srca, povedal, da mi ničesar ne tvegamo, on pa vse. Še posebno ker se sploh ne ve, kaj je boljša zgodba, ali to, da res stopi na ledeno celino, ali pa je bolj zanimivo, če utone nekje med ledenimi gorami. Ali se ni pustil zmesti, on da bo prišel nazaj.

Res se je vrnil, a z majhno spremembo. Na Antarktiko mu usoda, morje in zmogljivosti komaj 8,5 metra dolge jadrnice niso dovolili priti, a Ulaga je bil take vrste mornar, da je en cilj zamenjal z drugim, Zemljo je objadral najbolj južno od vseh Slovencev in še koga drugega. V ekstremnih razmerah rjovečih viharjev, res med ledenimi gorami, rolerji, po katerih se zapelješ v prepad, ne da bi vedel, ali bo jadrnica na njegovem dnu še sposobna poti navzgor. Ali, ta vedno optimistični šofer šleperja z ne vem koliko tisoč pločevinkami ali steklenicami laškega, človek, ki je prodal hiško, da je lahko šel na pot svojih sanj, je doživel in premagal položaje, ki jim še v varnem naslanjaču komaj verjamemo. Morda bi jih tudi kdo drug, če bi bil tam. A ga ni bilo in ga najbrž ne bo.

Na poti proti Novi Zelandiji je pristal na otočju Kerguelen, ki ga sestavlja 300 otočkov v skupni površini tretjine Slovenije, na globusu pa je samo komaj vidna pikica v Indijskem oceanu. Tam je francoska znanstvena postaja, čas mineva od enega do drugega viharja, nobenega drevesa, tjulnji in morske ptice, od domačih živali pa samo podivjani potomci mačk z ladij, ki so se v dveh stoletjih tukaj nerade ustavile. Alija so Francozi, veliki mornarji in raziskovalci, lepo sprejeli, pogledali v dnevnike in arhive ter ugotovili, kar so slutili. Še nikoli ni na Kerguelenu pristala barka velikosti njegove Slavice. Ko se je oskrbel z zalogami in malo odpočil, je odplul naprej v vetru čez 40 vozlov. Preveč celo za Francoze. Vsaj odplul bi lahko v bolj mirnem.

Po enem letu verjetnih in manj verjetnih dogodivščin, življenje je namreč vedno bolj domišljijsko od domišljije, je bil Aleš Ulaga - Ali, ta mirno-divji fant, po več kot 33.000 preplutih miljah spet v Portorožu.

Seveda fešta za junaka, govori, priznanja, televizija, radio, časopisi. Sinova Jan in Žan leto starejša, žena Saša še lepša, mama Slavica pa nam je delila rezine tiste in take potice, ki sem si jo potem izprosil tudi za božič in še kdaj.

V življenju bi rad naredil še par reči. Ena od njih je, da bi skupaj z Alijem napisala knjigo o tem, kako sicer ni bil na Antarktiki, povsod drugod pa. Tudi v naših neledenih srcih.

Marijan A. Bauer