LAZE – »V Lazah je neznosno živeti, saj neprestano smrdi. Kot otroci smo v tistem potočku, ki se vije za našimi domovi, čofotali. Zdaj pa ta potok poleti tako smrdi, da se ne da opisati. Poleti, ko je 40 stopinj Celzija, moraš biti zaprt v hiši, saj zaradi smradu ne odpiramo oken, kaj šele da bi sedeli na dvorišču.« Tako je resnico o tem, kako je živeti v industrijski coni Laze na robu kranjskega Stražišča, ki se je ta teden iz skorajda anonimnosti zavihtela med osrednje kranjske, nemara celo med glavne gorenjske ekološke probleme, strnila Zlata Hasanagić.
Njena soseda v pritličnem bloku je zgodbo nadaljevala: »Oken poleti nimamo nikoli odprtih, ker potoček tako smrdi, da se ti obrača. Kaj vse spuščajo vanj, ne bomo nikoli izvedeli. Veš kaj, mila moja, če bi jaz zadaj za blokom naredila prostorček, v katerem bi gojila zajčke ali prašičke, bi bili takoj tukaj inšpektorji, ki bi mi pisali kazni, ni res? V industrijski coni, tu pred našimi nosovi, je že vrsto let toliko svinjarije in toliko onesnaževalcev, pa nikogar, ki bi jim preprečil svinjanje, niti od blizu še videli niso,« se je razgovorila 73-letna upokojenka Anica Murselović. V Slovenijo je iz Varaždina prišla leta 1960. Sprva je v Lazah delala v opekarni, nato je nekje na začetku sedemdesetih, ko so to zaprli, čistila v samopostrežni trgovini in se nazadnje kot čistilka zaposlila še v stražiškem zdravstvenem domu. »Penzije imam 380 evrov. Nihče nas nič ne vpraša, najdejo nas le, ko nam je treba pošiljati položnice,« je stvarna Anica.
Tovornjaki od jutra do večera
Pojasnila je, da se mimo njenega bloka od jutra do večera vozijo tovornjaki: »Od težkih tovornjakov se tresejo naša stanovanja, za njimi se močno kadi. Tako ne gre več naprej. Saj sem že javno povedala – če bo treba, se bom na cesto ulegla, pa naj zapeljejo čez mene, če si upajo!« O tem, da se je ta teden v Stražišču in tudi v Kranju začelo glasno govoriti o onesnaženosti, ki spremlja industrijo, le lučaj oddaljeno od njenega doma, sogovornica pravi: »Hvala dragemu Bogu, da so se ljudje zbudili. Morali bi se že zdavnaj!«
Z Anico se sprehodiva čez cesto, do montažne barakice, v kateri poleg Zlate živi še 74-letna upokojenka. Tudi Marija Bratuš se brez zavor razgovori. »Vedno kaj tuli, vseskozi kaj ropota. Lani so nam za hišo pripeljali betonske stebre, ki so jih nonstop mleli. Grozljivo je ropotalo, ko so iz stebrov spravljali železje,« pravi Marija in pokaže na večmetrske kupe zdrobljenega betona, ki so jih delavci pustili le par korakov stran od njenega doma. Ne samo na potoček, ki si pot utira za novonastalimi kupi betona, Marija opozori še na tistega na drugi strani industrijske cone: »Tudi tisti potoček najdeš v različnih barvah, enkrat je vijoličen, drugič zelen. Pa kako poleti smrdi! Zaradi težkih tovornjakov se naše hiše tresejo ves čas, za njimi se nonstop praši. Še dobro, da se je začelo govoriti o tem problemu, ki ga imamo v Lazah. A bojim se, da je za naravo že prepozno.«
Zbrali 1000 podpisov Industrijska cona Laze se stiska pod priljubljeni kranjski hrib Jošt. Ta teden so se Laze znašle v jedru novinarskih poročil, ker tu želi podjetje Ekorel (Ekol) pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za napravo, ki »lahko povzroči onesnaženje večjega obsega« in lahko obdela 292,2 tone nevarnih odpadkov na dan. V podjetju Ekol so zatrdili, da načrtovana, ekološko napredna naprava, vredna okoli 200.000 evrov, ne bi pomenila nikakršne obremenitve za okolje. Hkrati poudarjajo, da bi s sodobnejšo napravo na dan predelali 50 ton odpadnih olj, ujetih v lovilnike na parkiriščih, ter odpadnih olj iz avtomehaničnih delavnic in bencinskih servisov, z obstoječo napravo pa lahko na dan obdelajo 15 ton odpadkov. Temu, da v Lazah ne nameravajo delati nič novega in da želijo le posodobiti obstoječe naprave, krajani, združeni v Iniciativi za zeleno Stražišče, ne verjamejo. Zato so zbrali blizu tisoč podpisov, na sestanku krajevne skupnosti pa se je zbralo skoraj 400 krajanov. Z grozo so si ogledali kolaž videoposnetkov, ki jih je v zadnjih desetih letih na območju Laz posnel domačin Rafael Šumi. Slike so prikazovale potoček na robu industrijske cone, ki je enkrat siv, drugič bel, tretjič poln oljnih madežev, četrtič pa popolnoma masten in črn. Zdaj so na potezi občinske in državne institucije, za katere v Stražišču, kjer je doma tudi premierka Alenka Bratušek, kajpak brez senčice dvoma verjamejo, da bodo urno našle krivca za ekološko katastrofo. |
Žvižgi županu Bogataju Iniciativa za zeleno Stražišče je sprožila tudi vprašanje, ali veljavni prostorski akti na območju Laz sploh dovoljujejo predelavo (nevarnih) odpadkov. »Občina ima za predelavo kakršnihkoli odpadkov predvideni le dve območji: Tenetiše in Zarico. Po prostorski zakonodaji je območje Laz pri Stražišču namenjeno industrijski in obrtni dejavnosti, ravnanje z odpadki pa tu ni predvideno,« je bil jasen Boštjan Gradišar, načelnik urada za okolje in prostor na kranjski občini. Na kranjski občini so sicer obljubili, da se bodo tudi glede Laz zavzeli za čisto okolje, župan Mohor Bogataj pa je okoli 400 krajanom zagotovil, da je na njihovi strani. Izžvižgali so ga – tudi zato, ker mu je Iniciativa za zeleno Stražišče že leta 2005 v plastenki ponudila smrdečo brozgo, zajeto iz potočka na robu Laz. Tedanji in zdajšnji kranjski župan je pred devetimi leti, ko je dobil pod nos plastenko s smrdljivo vsebino, po besedah predstavnikov Iniciative za zeleno Stražišče skoraj izgubil zavest. |
