LJUBLJANA – Potem ko so članice in člani parlamentarne komisije za nadzor javnih financ soglasno podprli predlog sklepa, s katerim so vlado pozvali, naj jih seznani s podatki o skupnih stroških postavitve žične in panelne ograje na naši (južni) meji s Hrvaško, se je, ne da bi pri tem poskušalo skrivati svojo očitno zaskrbljenost, oglasilo še društvo Transparency International Slovenia – Društvo Integriteta. Zaskrbljeno? Ja, kot izhaja iz sporočila za javnost, se v tem društvu zavedajo, kaj lahko pomeni dejstvo, da je minilo že več kot eno leto, odkar so na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja, vendar zaman vlado začeli pozivati, naj jim pokaže (razkrije) vsebino pogodbe, na podlagi katere je bilo za postavljanje ograje, tehničnih ovir oziroma rezilne žice na meji izbrano pred tem tako rekoč neznano podjetje Minis, d. o. o.. Društvo Integriteta si, skratka, niti do danes še ni moglo ogledati pogodbe, vlada pa mu celo doslej »ni utegnila« odgovoriti, ali po njenem mnenju sploh je ali morda ni upravičeno videti pogodbe.
Premalo glasov za umik oznake zaupno
Če se podrobneje spomnimo, kaj se je pravzaprav zgodilo na zadnji nujni seji parlamentarne komisije za nadzor javnih financ: vlada se je za zdaj odločila, da bo še kar vztrajala s svojo netransparentnostjo, saj komisiji ni omogočila seznanitve s podatki o skupnih stroških postavitve žične in panelne ograje na naši južni meji, razlog za to pa naj bi bile oznake s stopnjo zaupnosti na več vladnih dokumentih. Kljub temu večina članov komisije ni podprla predloga sklepa, naj z dokumentov umakne oznako zaupnosti, so pa zato potem, ko so se poslanci vladnih strank na seji ovili v molk in sploh niso ugovarjali opoziciji, vse navzoče članice in vsi navzoči člani soglasno podprli drugi predlog sklepa, v skladu s katerim naj bi jim vlada omogočila seznanitev s pogodbo, sklenjeno s podjetjem Minis, in vladnimi dokumenti, povezanimi s to pogodbo. Mimogrede, seja komisije je bila sklicana na zahtevo parlamentarne skupine nepovezanih poslancev, nekdanja premierka mag. Alenka Bratušek pa se je na seji spraševala, čemu so se vlada, notranje ministrstvo in Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve, ki ga vodi Anton Zakrajšek, odločili, da bosta žično oziroma panelno ograjo nabavili in dali namestiti na tako skrajno netransparenten način. Pravi, da ne more doumeti, zakaj bi vlada izvedbo takšnega projekta zaupala tako rekoč popolnoma neznanemu podjetju Minis iz Žalca – drži, nekateri slovenski mediji so res že leta 2015 poročali, da je sedež podjetja Minis naključno v istem prostoru, kjer je tudi sedež lokalnega odbora Cerarjevega SMC, in celo namigovali, da bi to podjetje najbrž propadlo, če mu Cerarjeva vlada ne bi bila naklonjena –, ki je imelo v času sklenitve pogodbe, saj ni res, pa je, le 0,57 zaposlenega. Mag. Bratuškova je za Slovenske novice vnovič nanizala razloge za svoje dvome: »Ključno vprašanje glede nabave ograje za južno mejo po mojem mnenju je, zakaj je bil postopek tajen, kaj še vedno skrivajo v zvezi z njim in kako je sploh mogoče, da je vlada izvedbo 3,5-milijonskega posla zaupala podjetju, ki je bilo tako rekoč povsem brez referenc ter tudi brez zaposlenih oziroma z le 0,5 zaposlenega!«
Tajno in brez javnega naročila Po nujni seji komisije za nadzor javnih financ je Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov (ZSLD), ki ga vodi nepovezana poslanka mag. Alenka Bratušek, v posebni izjavi za javnost še enkrat poudarilo, da žal sploh ne dvomi, marveč je prepričano, da je vlada pri nabavi žice in panelnih ograj, pozneje postavljenih na južni meji s Hrvaško, delovala nedopustno netransparetno: »Na seji komisije nam predstavniki vlade niso hoteli razkriti domnevnih referenc podjetja Minis, nam niso odgovorili na vprašanje, kako je lahko 'pol zaposlenega' v tem podjetju postavilo ograjo, |
V presojo vladi
Toda vrnimo se k ogorčenosti predstavnikov društva Transparency International Slovenia – Društvo Integriteta. »Kaj to pomeni za transparentnost takšnega razpisa oziroma sklenjenega posla, kaj to pomeni za zaupanje državljanov v javne ustanove, ki je v Sloveniji po rezultatih nekaterih raziskav rekordno nizko?« se retorično sprašujejo in opozarjajo, da so 22. februarja lani tudi na Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve naslovili zahtevo za dostop do pogodbe in drugih dokumentov, ki so povezani s sklenitvijo in izvedbo posla z omenjenim podjetjem. Zavod jim je le lapidarno odgovoril, da je zaradi stopnje zaupnosti interno zadevo menda moral izročiti v presojo vladi, a je tudi takšno ravnanje, kot pravilno poudarja Transparency International Slovenia, bilo v nasprotju z zakonom, saj bi bila vlada za odločanje »na drugi stopnji« pristojna kvečjemu v primeru, če bi se zavod že strinjal z zahtevo društva. Ker pa se ni, je vlada Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve nazadnje le pozvala, naj sprejme kakršno koli že odločitev, in ta je 22. junija 2016 res izdal zavrnilno odločbo. Pa še za to je zavod potreboval kar štiri mesece in presegel prav vse zakonske roke. Pomagali, kajpak, nista niti pritožbi zoper molk organa. Neverjetno in nepojmljivo, vlada je namreč potrebovala kar tri mesece za sprejem preproste ugotovitve, češ da ona pač ni pristojna za odločanje.
