GRADIŠČE – Zavarovalnice so kot kazinoji: na naš račun živijo in le malo koga osrečijo. S to mislijo se mora soočati tudi Žiga Keber z Gradišča pri Škofljici, lastnik pasjega hotela. Vse, kar je imel, je vložil v svojo hiško, ki jo je kupil pred 18 leti. Takrat jo je seveda, normalno, kot vsakdo, tudi zavaroval (od 1. 7. 1996 do 1. 4. 2020). Zavarovalnici Grawe odtlej plačuje po 250 evrov na leto.
Ta usodni pepel
Natančno tri mesece zatem, ko so jim 18. decembra ognjeni zublji zavzeli hišo ter se pobesnelo znesli nad njihovo lastnino, je videz še vedno žalosten in klavrn. Molče smo se sprehodili po vrhnjem nadstropju in videli pogorišče, ki je zaradi pomanjkanja denarja še vedno povojno. Desetletna Živa je takrat ostala brez svoje sobice, brez sobe, v kateri je imel povrhu še dragoceni računalnik z nezamenljivimi podatki, je ostal tudi bodoči fizik, 21-letni Črt. Tudi Žiga in njegova Bojana le stremita, kadar se zazreta proti nečemu, kar je bila nekdaj njuna spalnica. Kjer jima je zgorelo vse, vse najintimnejše! Za nameček je bilo pritličje zaradi gašenja še globoko pod vodo.
Zunaj je bil mraz. Pri Kebrovih kurijo sicer na kurilno olje, takole ob zimskih nočeh se v družinski idili pogrejejo s kaminčkom. Pozno popoldne, ob petih, je Bojana dejala: »Danes bom jaz zakurila!«
»Ne, ne, ni treba, bom jaz!« se je ponudil Žiga, zajel, kot po navadi, v odvečni pepel in ga brezskrbno stresel v zunanji kompostnik. »Ta pepel smo vsi stresali tja!« je dejal gospodar, ki je zatem naložil še nekaj bukovih polen, ta pa so tlela vse do naslednjega jutra. Ko je Žiga sprva pospremil Živo do šolskega avtobusa …
Ob vrnitvi, nekaj čez sedmo, je hotel ponovno ogreti hišo, zato je ponovil ustaljeno vajo in po štirinajstih urah, nič hudega sluteč, kaj pa je vedel, ponovno zajel v ta odvečni pepel. Ter ga z balkona pahnil na isti kraj, prepričan, da je odvrgel že zdavnaj dogorelo.
Toda kaj, ko je po vsej verjetnosti med pepelom prejšnjega dne še vedno nekaj tlelo! To je povedal tudi policistom. »Ker sem poštenjak in ne lopov!« je v tistem zagorelo v njem. »Kaj pa vem, morda je bila to celo usodna napaka in bi se moral na debelo zlagati?!« je ogorčeno premišljeval.
Bojana, Črt in Žiga so bili še v hiši, ah, kje, še slutili niso, da bodo že čez dvajset minut priče kalvariji, da bodo morali naslednje mesece bivati v izgnanstvu. Le kako bi namreč vedeli, da se je zaradi nekega prekletega in žarečega ostanka, skritega v pepelu, najprej vnel plastični kompostnik, zraven njega še plastična omarica, v kateri je bil spravljen plastični bazen, potem pa so se usodne domine le še podirale, ob omarici so zagorele naložene avtomobilske gume, ogenj je zajel še plinsko jeklenko, ta je bila postavljena zunaj, cev pa speljana v notranjost hiše; le kako bi lahko to vedeli, le kako slutili?
Petnajst čez sedmo je mimoidoči sosed zgrožen pozvonil na vrata: »Za hišo vam gori!«
Žiga se je zazrl, videl, da ogenj že bezlja k ostrešju. A bilo je že prepozno, prijel je gasilni aparat pa vrtno cev, neustrašno je gasil še z vedrom vode. »Moja sta točila, jaz zalival, borili smo se na polno!« Bili so nemočni. »Skoraj bi se še stepli, saj nisem hotel iz hiše,« se je spominjal Žiga. Moža, ki se mu je pred očmi podiral svet, sta morala prav zvleči, »ker, jaz, če bi bil sam, ne bi šel …«
Grawe ne komentira Zavarovalnica Grawe odgovarja: »Zaradi varstva osebnih podatkov konkretnih škodnih dogodkov ne moremo komentirati. Na splošno pa velja, da zadovoljstvo strank ob škodnih dogodkih korektno in zakonito poslovanje postavljamo v ospredje našega delovanja. Da smo pri tem uspešni, nam potrjujejo izsledki vsakoletnih raziskav zadovoljstva porabnikov.« |
Neobdolžen, a malomaren?
Njihova nočna mora se v tistem sploh ni končala. Še isti dan je poklical zavarovalnico, prišel je njihov cenilec. Žiga, oblečen v Karitasovo srajco, zlepa ne bo pozabil, kako ponižujoče je bilo vse skupaj, ko so morali na cenilčevo željo na mrazu in pred očmi sosedov popisovati vso lastnino, ki jim je zgorela, »vsa oblačila, najintimnejše stvari, vse, od a do ž, ah,« je zavzdihnil, »on pa je štel in gledal, ali se nismo kaj zlagali, in delal kljukico za kljukico, takšnega ponižanja res še nisem doživel!«
Ko je prišla Živa iz šole, je bila povsem iz sebe, videla je prizor, ki ga bo le stežka izbrisala iz spomina. Še dobro, da so jim na pomoč priskočili dobri sosedje, natančneje Bojan Žabjek, ki jim je odstopil sobico ter streho nad glavo.
V začetku januarja so policisti vendarle prispeli in Žigo po službeni dolžnosti zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti tudi ovadili. Okrajna državna tožilka mag. Maja Veber Šajn pa je 27. februarja odstopila od pregona in ovadbo zoper Žigo zavrgla!
Kar pa ne velja za zavarovalnico Grawe! Ta mu je predvčerajšnjim, 17. marca, na dom poslala pošto, ob kateri se je Žigi svet ponovno prekucnil. Odprl jo je in začel brati dopis, ki se v svoji glavi ponaša s sloganom Zavarovalnica na Vaši strani! Besedica Vaši je za nameček še mastno odebeljena …
V dopisu je Keber razbral, da je zavarovalnica s policije pridobila kopijo kazenske ovadbe in ugotovila, da je ravnal hudo malomarno! Na koncu je Grawe zapisal: »Kot odrasel človek bi se morali in mogli zavedati, da zaradi opisanega ravnanja lahko nastane škodljiva posledica, pa ste kljub temu tako ravnali. Iz navedenega izhaja, da je nastala škoda posledica hude malomarnosti, zato /…/ izplačilo zavarovalnine v celoti odklanjamo.«
Bojana je lahko samo izrekla: »Vseskozi smo jim zaupali, vseskozi plačevali, bili prepričani, da če nekaj toliko let plačuješ, ah, da so vsaj toliko človeški …« Več ni zmogla. Njen Žiga je razočaran, šokiran, besen. »Za povračilo škode se bom boril do zadnjega, do mrtvega, izgubiti tako nimam več kaj!«
Ko je izrekel naslednje, smo njegov bes nemara še bolj razumeli: »Zanima me, kaj je sploh zavarovano, za kaj sem ves ta čas plačeval?!« In še: »Plačujem jim 18 let, hej, zdaj, ko jih potrebujem, mi pa hrbet obrnejo!« Ob tem, da je tožilstvo ovadbo zoper Kebra zavrglo!
Najbolj ga je razhudilo, da je medtem dobil od zavarovalnice že novo položnico. »Zavarovalnica Grawe, čeprav je na hiši škode vsaj za 50.000 evrov, mi še vedno pošilja položnice, in to za polno vrednost hiše?!« Za nameček so za njegovo tragedijo izvedeli tudi že mnogi drugi voluharji, oprostite, zavarovalniški agenti. »Na veliko prihajajo in zatrjujejo, da bi pri njih zagotovo dobil odškodnino?!« Lahko se je le cinično nasmehnil. Ob pogledu na uničeno hišo je cinizem še edino, kar mu je ostalo. Denarja za popravilo hiše tako ali tako nima: zapravil ga je namreč v zavarovalniškem kazinoju!