Ogenj mu je že tretjič vzel dom

PLODRŠNICA – »Zares nimam sreče. Ne vem, ali mi ni usojeno ali pa sem rojen pod nesrečno zvezdo,« nam je na pogorišču hiše razlagal Maks Ankovič. Dvainpetdesetletni možakar s Plodršnice, zaselka nedaleč od Sladkega Vrha, je bil vidno pretresen nad dogajanjem. Kako tudi ne, ko pa je še tretjič v dvajsetih letih ostal brez strehe nad glavo. »Začelo se je pred slabimi dvajsetimi leti. Do temeljev je pogorela domačija, v kateri je živela mama. Objekt je bil lesen in vsaka pomoč je prišla prepozno,« se spominja domačin, ki je rojen v Slovenskih goricah in je tam tudi odraščal.

Ognjeni zublji so staro leseno hišo Ankovičevih tako uničili, da družini ni preostalo drugega, kot da so jo zravnali s tlemi. Da je imela mama spet streho nad glavo, so nedaleč stran postavili majhno, zidano hišo. »Brat Tone si je na mestu, kjer je stalo gospodarsko poslopje, postavil svojo hišo. Za mamo pa smo na zgornji strani parcele postavili majhno zidanico. Mislili smo, da je zidana hiša varna pred ognjem,« je tragično zgodbo nadaljeval Maks. A so se ušteli, saj so morali pred šestimi leti v nov boj z zublji. Vnele so se saje v dimniku na drva. Pritisk je odlomil dimnikarska vratca, plamen pa se je iz dimnika razširil na preostalo opremo.

»Ker je bilo v okolici precej lahko vnetljivih stvari, se je ogenj razširil. Zgoreli sta spodnja soba in kopalnica. Na srečo je ostrešje ostalo nepoškodovano,« se dogodkov izpred šestih let spominja Maks Ankovič. Situacija ga je prisilila, da se je preselil v podnajemniško stanovanje. Prebival je v Mariboru in se iz meseca v mesec prebijal skozi življenje. Nedavno se je vrnil na domačijo, saj se je odločil, da bo zaživel na novo, in to prav v svoji hiši. Zadnja dva tedna se je pospešeno lotil čiščenja okolice, saj se je v poldrugem mesecu želel vseliti v hišo. Prav zaradi pomanjkanja denarja mu namreč po požaru pred štirimi leti ni uspelo odpraviti škode.

Dim opazili med pitjem kave

»Skupaj z nečaki smo čistili okolico okrog hiše. Z bagristom sem se dogovoril, da bo naslednji teden prišel zravnat del zemljišča, tako da se voda, ki s klanca teče v dolino, ne bi ustavljala in nabirala pred hišo. Tako sem pospravil zgornji del parcele, ki se je medtem povsem zarasel. Nesnago, ki je nastala, sem skuril. Seveda sem počakal, da se iz kupa ni več kadilo,« je čistilno akcijo opisal Maks Ankovič. Odpravil se je očistit spodnji del parcele, tako da ni videl dogajanja za hišo. Medtem so ga sorodniki povabili na kavo v bratovo hišo. Med pitjem kave so iz kuhinje opazili gost dim, ki se je valil izza Maksove hiše.

»Stekli smo pogledat, kaj se dogaja, saj sem bil prepričan, da je ogenj ugasnil. Ni bilo več pomoči, saj sta se vneli plastični cisterni, ki sta bili postavljeni ob hiši. Ogenj se je hitro razširil in kmalu je bilo v plamenih že celotno ostrešje,« se spominja Maks Ankovič. Morda je požar zanetil veter, ki je iz pogorišča suhe trave in druge nesnage odnesel iskro na kup lahko vnetljive plastike. Predvčerajšnjim je na severovzhodnem delu Slovenije pihal orkanski veter in vremenarji so celo razglasili oranžni alarm. »Dvomim. Čeprav so mi ljudje razlagali, da je na vrhu hriba pihalo, je bilo tukaj v naši dolini precej mirno. Nihče ne ve, kaj se je primerilo,« pravi Ankovič.

Le kje bo dobil denar še za zavarovanje

Ko so na kraj požara prispeli gasilci iz petih prostovoljnih društev (Šentilj, Paloma, Velka, Ceršak in Sveti Jurij), je bilo ostrešje že v celoti v plamenih. Goreče dele povsem uničenega ostrešja so odstranili in pogasili preostale zublje. Prizor je bil včeraj zelo klavrn. Iz kupa opeke je štrlel le dimnik, Maks Ankovič pa si je ob pogledu na povsem uničeno hišo zastavljal vprašanje: »Kako naprej?« Sicer je prepričan, da mu bo uspelo hišo tudi v tretje obnoviti, a bi se po njegovih besedah lahko zataknilo pri denarju.

»Seveda hiša ni bila zavarovana. Kako tudi, ko pa sem se komaj preživljal, kaj šele, da bi imel denar za zavarovalnico,« nam je pojasnil Maks, nato pa dodal: »Nikoli nisem imel prave službe. Delo sem še dobil, delal tam kakšno leto, a zatem odšel, saj so mi ostali dolžni za nekaj mesecev. Nazadnje sem delal v Avstriji za slovensko gradbeno podjetje. A ko sem odšel na bolniški dopust, so mi dejali, da tako bolnega človeka ne potrebujejo, in me poslali na borzo dela.« A izučeni monter vodovoda in ogrevalne tehnike, ki ima povrhu že odrasle otroke, puške v koruzo (še) ni vrgel. Kljub vsej nesreči s hišo je prepričan, da mu jo bo uspelo spet obnoviti: »Narediti in obnoviti ni problem. Samo material potrebujemo.«