Odvetnik je zaprl cesti, vaščane odrezal od sveta

DRGANJA SELA – »Ne vemo več, na koga naj se še obrnemo. Šli smo k županu, a nas je poslal na policijo. Ta nas je poslala k županu, ta nam je na koncu svetoval, da nam preostane samo še, da se obrnemo na medije,« pojasni ena od obupanih Dolenjk, ki je odrasla v Drganjih selih, zdaj pa se v to mirno vasico sredi dolenjskih gozdov le še poredko vrača. Zadnje dni pa je dostop do hiš mogoč le peš, morda s kolesom ali z motorjem. Sosed, znan in menda zelo vpliven odvetnik s pisarno v Novem mestu, se je namreč odločil, da devet ljudi odreže od sveta. Cesti, ki vodita na griček, je nekega dne meni nič tebi nič zaprl. Prek vsake je parkiral vozilo, ko so ga redarji opozorili, da je tovrstno početje prekršek, pa je odvetnik z enega od avtomobilov odstranil gume. »In tako ni več v prekršku, gre za okvaro avtomobila in redarji mu nič ne morejo,« pove domačinka, ki kar ne more verjeti, kaj se dogaja v vasici. Menda odvetniku nihče nič ne more, sosedje pa ne morejo ne domov in ne v trgovino, kaj bi bilo, če bi se zgodilo kaj hujšega in bi kdo od njih potreboval nujno medicinsko pomoč, raje niti ne pomislijo.

Cesta, ki je ni

»Vse te poti so v privatni lasti. Mi smo na sodišču dokazali, da je to naše, nekaj še dokazujemo, postopki še tečejo. Tudi v zemljiški knjigi je to naše. Ampak ko je odvetnik potreboval cesto, da bi mu tovornjaki vozili material, je vseskozi trdil, da je to javna cesta. V sredo, ko je prišla policija, pa je bilo konec z javno cesto. Od takrat dalje Zvonko Irt trdi, da je privat zemljišče,« poskuša zapleteno situacijo pojasniti soseda in pokaže karto, na kateri je vrisana dostopna pot do sosedove hiše. A na karti ceste, na kateri stojimo, sploh ni. Res, da je ozka, a je asfaltirana, uporabna in predvsem je tam. Da je s karto nekaj hudo narobe, se prepričamo še drugič, ko pogled usmerimo proti robu gozda, kjer bi, sodeč po karti, morala potekati cesta do odvetnikove hiše. Pa tiste ceste ni. Niti ni poti ali kolovoza. Zgolj trava in nekaj skal. »S prevaro so dobili gradbeno dovoljenje,« pristavi mimoidoči.

»Tega spora ne bi bilo, če bi oni vse prav delali. A oni hočejo na svoj način, na napačen način, graditi tisto, česar sploh ne bi smeli. Vrisali so pot, ki sploh ne obstaja, da bi dobili dovoljenje,« pove krajanka, ki zadnja leta živi v strahu pred sosedi. »Gospa se postavi na vogal, in ko me vidi, vpije. Tale naš odvetnik pa ima tudi orožje, saj je lovec, a velikokrat strelja v zrak, na kar policija ne reagira. Bojimo se pustiti hiše same, tudi avtomobile. Vsako jutro, ko stopim iz hiše, najprej pogledam, ali imam še cele gume,« doda soseda, ki ji zadnjih nekaj dni vsaj glede tega ni treba skrbeti, saj je morala avtomobil v sredo pustiti daleč stran. »Sem bila takrat v mestu, ko sem hotela domov, pa je bila cesta zaprta, ampak zdaj sem še vesela, da je bilo tako, imam zdaj vsaj avto zunaj,« je za eno od krajank kozarec vsaj do polovice poln.

Pridobili le varuhinjo

»Celo županu je rekel, da ne bo umaknil avtomobilov, dokler ne bodo prišli po žleb in traktor,« še dve jabolki spora navede soseda. In zakaj žleb in traktor tako zelo motita odvetnika, da je zaradi njiju devet ljudi odrezal od sveta? Ker je žleb tako zelo nizek, da pod njim ne more peljati večji tovornjak, traktor pa je parkiran pred stavbo in še dodatno zoži cesto ter delovnim strojem onemogoči prehod. »Pravi, da smo mi to postavili lani enkrat junija, da bi mu onemogočili prehod, pa je ta žleb tu že od nekdaj, saj je tam vodnjak,« zmajuje z glavo krajanka, ki meni, da ima njen sosed vpliv tudi na župana Straže: »Župan ne komunicira z nikomer. Smo ga klicali, da se hiša ruši zaradi tovornjakov, niti pogledat ni prišel. Pripeljal se je in obrnil. Na njegov klic se pa vedno javi,« težko verjame obupana Dolenjka.

Za pojasnila ali komentar smo se obrnili tudi na občino Straža, a od župana Alojza Knaflja ali njegovega kabineta odgovora do zaključka redakcije nismo dobili. Pa tudi odvetnik, s katerim imajo krajani takšne težave, ni bil kaj prida zgovoren. Da prepoveduje vsakršno snemanje ali fotografiranje njihove zemlje, lastnine, premičnin in nepremičnin ter objavo vsakršnih podatkov, smo na kraju samem izvedeli od njegovega brata, pozneje pa še iz ust odvetnika. »Veliko sodb smo izgubili samo zato, ker je imel on prste vmes. Ko je šla zadeva naprej, smo pa dobili. Ista pravica, isti zakoni, a tukaj veljajo drugače kot v Ljubljani. Tudi policija mu nič ne more. To je grozljivo,« še po sedmih letih težko verjamejo.

Je pa na njihovi strani menda vsaj pisarna varuhinje človekovih pravic, skorajda njihovo zadnje upanje. Na cedilu so jih namreč poleg policije, redarstva in župana pustili še odvetniki in gradbeni inšpektorji. »Ko komu povemo, kaj se tu dogaja, ne verjame,« so si enotni odvetnikovi sosedje, ki si bolj kot česar koli želijo, da bi lahko znova živeli v miru.