Odrezali so ji nogo, pa je vseeno tekačica

RAKOVCI – Po skoraj dveh urah vožnje iz Ljubljane nas je pot pripeljala v vasico Rakovci v občini Sveti Tomaž, ki ji domačini pravijo vrata Prlekije. Ko smo hoteli zapeljati na dvorišče hiše pri Cajnkovih, nam je pot zaprl Rex, 11-letni nemški ovčar. »Čeprav je videti prava mrcina, je v resnici zelo miroljuben kuža,« nas je hitro pomirila njegova lastnica Jožica in se prikupno nasmehnila. Simpatično dekle z ljubkim obrazom in dolgimi, temnimi lasmi, ki ji padajo čez ramena, je na prvi pogled povsem običajna 30-letnica. A za njenim veselim pogledom se skriva težka življenjska preizkušnja, ki jo je naučila, da je življenje vrednota, ki jo je treba ceniti.

Tumor pri šestnajstih

Jožica je bila do drugega letnika srednje šole povsem običajno dekle, zaljubljeno v življenje – in šport. »Ja, v teku sem bila zmeraj kar dobra,« se skromno nasmehne in pove, kako se je kot osnovnošolka udeleževala tekaških tekmovanj, na katerih je zmagovala, ne le na šolski, temveč tudi na regionalni ravni. Nadarjenosti ji torej ni manjkalo in morda bi se mlada športnica s tekom lahko ukvarjala celo profesionalno, če je ne bi na začetku drugega letnika srednje šole ustavil – rak.

Tistega septembra pred 14 leti ne bo nikoli pozabila. »Naenkrat se je pojavila oteklina na gležnju, na katero sprva sploh nisem bila posebno pozorna,« se spominja Jožica. Da je morda le nerodno stopila in bo noga v nekaj dneh dobra, se je tolažila. A ker se to ni zgodilo in je gleženj začel še bolj otekati, je obiskala zdravnika. »Poslali so me k ortopedu in ob prvih pregledih še nihče ni delal pretiranega preplaha. Tudi mene ni skrbelo, čeprav se mi je zdelo čudno, zakaj noga vedno bolj oteka, še obuti se nisem mogla več normalno.« Bil je ponedeljek, nadaljuje: »Pošiljali so me od zdravnika do zdravnika in po vsakem pregledu so iz ambulante prihajali bolj zaskrbljeni.«

Naslednji dan je morala po hitrem postopku v Ljubljano. »Napotili so me na onkološki oddelek, a jaz se v resnici sploh nisem zavedala, kje sem. Še vedno sem bila prepričana, da bo vse v najlepšem redu,« pove. Nato pa šok: zdravnica ji je sporočila, da so na njenem gležnju odkrili tumor!

Najtežja odločitev

»Ni mi takoj povedala, da bom ostala brez noge,« pove Jožica. A to ji je kmalu postalo jasno, ko so ji predstavili, kakšne možnosti za zdravljenje ima: »Rekli so mi, da nogo lahko obdržim, a da bo v tem primeru obstajala precejšnja nevarnost, da se rak po krvi razširi po vsem telesu. Pa tudi da z bolno nogo ne bom mogla normalno hoditi, tudi če jo obdržim, da bom morala uporabljati bergle.« To je bil za 16-letnico seveda ogromen šok. »Ne vem, ali sem sploh dojemala, kaj se mi dogaja. Najbrž je bilo tako celo bolje. Ko zdaj gledam nazaj, mislim, da tega ne bi mogla prenesti. Takrat pa kar nekako sem. No, saj v resnici niti nisem imela izbire.«

In tako je sprejela najtežjo odločitev v svojem mladem življenju: ostala je brez desne noge. Operirali so jo novembra 2002, torej dva meseca za tem, ko so ji odkrili tumor. Že takrat se je s preizkušnjo spopadla z neverjetno pozitivnostjo: »Hitro sem dojela, da s smiljenjem sama sebi ne bom dosegla ničesar in da bo zame veliko bolje, če vse skupaj sprejmem kot del življenja.« V bolnišnici, kjer je okrevala, je s svojo sončno energijo presenetila vse: »Ko kakšen depresiven pacient ni hotel več niti jesti, so mene dali v sobo k njemu, da sem ga malo spodbudila. Človek v takšnih trenutkih mora vedeti, da ni sam in da je še kdo, ki popolnoma razume njegovo bolečino.« K temu je bržkone pripomogla tudi dobra vzgoja, za katero je hvaležna pokojnemu očetu in mami Tončki. »Brez podpore družine in nekaj prijateljev, ki so ostali z mano tudi takrat, ko je bilo najhuje, ne bi šlo, to pa zagotovo!«

Tek kot terapija

Prve tedne po operaciji je bilo težko. »Ko sem se prvič postavila nazaj na noge, me je tako bolelo, da sem mislila, da se mi bo kar zmešalo,« pove. A je vztrajala: »Nisem hotela odnehati, saj sem vedela, kako pomembno je, da ohranim voljo do okrevanja. Nič slabšega ne bi bilo zame kot to, da bi se že vnaprej predala.« Po nekaj mesecih so se rane toliko zacelile, da je lahko prvič poskusila hoditi s protezo: »Občutek je bil na začetku zelo nenavaden, potem pa sem se ga navadila. Sem se pa s protezo, ki mi jo je kupila zavarovalnica, veliko manj svobodno gibala, kot se zdaj.«

Sonce je v njeno življenje posijalo leta 2012, ko so udeleženke tradicionalnega teka za ženske zanjo zbrale 8000 evrov za nakup nove športne proteze. »Z njo se lahko bolje gibam že zato, ker je lažja in seveda narejena po meri,« pojasni. Odkar so ji na teku izkazali podporo, se ga tudi sama z veseljem udeležuje: »Resda tečem bolj počasi, zdaj rezultat ni več toliko pomemben, kot bi mi najbrž bil, če se bolezen ne bi zgodila. A bolj kot to je pomembno, da sploh lahko tečem.« In v cilju, pravi, od ponosa vselej tečejo solze sreče: »Le kako ne bi?!« se ji ustnice razlezejo v prešeren nasmeh.

Teka se udeleži vsako leto, tudi letos se ga bo. »Pravzaprav komaj čakam konec maja, to je postala kar stalnica. Pridem vsako leto, samo enkrat sem ga morala izpustiti zaradi zdravstvenih težav. Takrat sem prijateljice spremljala ob progi in kar težko mi je bilo pri srcu, ker sama nisem smela sodelovati,« pove Jožica. Mama Tončka, ki je med našim obiskom pridno opravljala dela na vrtu, se je šele proti koncu vključila v pogovor: »Lepo jo je videti tako. Prvo leto, ko je tekla, je deževalo in me je bilo kar malo strah, sploh na tistem delu trase, ki se spušča z Rožnika. Skrbelo me je, da ji ne bi spodrsnilo,« se spominja Tončka. »Tek je super,« pridene Jožica. »Takrat se glava sprazni, to je moja najljubša terapija!«