Pretekli teden je po spletu zakrožil videoposnetek, ki razkriva izsledke študije Univerze v Kaliforniji o raziskovanju vpliva denarja na vedenje ljudi. Na primer, izkazalo se je, da posamezniki, ki vozijo drage avtomobile, med tri- in štirikrat redkeje ustavijo pešcu, ki čaka na prehodu, da bi prečkal cesto, čeprav jim to narekuje zakon. Pogosteje se zatekajo k lažem, pričakujejo in zahtevajo privilegiran položaj, v denarnih zadevah pa pogosteje goljufajo. To je le nekaj bolj očitnih ugotovitev, ki se nadaljnje prepletajo v različne vedenjske vzorce. Ti še dodatno podčrtajo hipoteze, da se na vodilnih položajih najbolje znajdejo posamezniki s sociopatskimi motnjami, ker jim pomanjkanje empatije in ekstremni narcisizem omogočata hitro ter učinkovito sprejemanje težkih odločitev. Seveda obstajajo tudi biološko pogojeni vedenjski vzorci za posameznike z dna družbene lestvice, ki so pregovorno bolj pokorni, manj stremuški, gojijo večji občutek za skupnost in solidarnost. Zanimivo je, da je bila omenjena študija v množici uporabnikov spleta neredko označena kot poskus iskanja odpustkov za vedenje elite, v smislu, da želi vsiljevati dokaze, da obstajajo višji biološki vzgoni vedenja bogatih, ki bi jih lahko obranili moralnih in etičnih madežev. Prav tisti krogi politično aktiviranih internetarjev, ki zagovarjajo solidarnost, odgovorno življenje v skladu z naravo in spoštovanje sobitij, so za premožne našli prida malo razumevanja, čeprav so izvajalci študije brez težav priklicali elitistično vedenje tudi pri povsem običajnih ljudeh. Že prirejena igra monopolija je zadostovala, da se je slehernikovo vedenje skisalo. Napori iskanja civilizacijskega skoka v bolj pravično družbo se bodo gotovo spotaknili ob vsakršno označevanje določene skupine kot brezpogojno slabe, pa naj si gre za premožne in vplivne ali za opevane čiste duše tako imenovanih malih ljudi. Istočasno nas zgodovina uči, da brez tarče ni prevratov. Na primeru mariborskega župana Fištravca je lepo razvidno, kako ga je del javnosti kmalu po nastopu funkcije prepoznal kot pokvarjenega oblastnika, z obtožbami, da se je spremenil oziroma da se je do zdaj pretvarjal. Nič več isti med istimi, temveč povsem drugačen od množice, ki ga je povzdignila. Zadovoljni so le hujskači, ki lahko spet nasprotujejo.
|
|
