KOČEVJE – V ponedeljek popoldne so gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Kočevje odšli na precej posebno intervencijo. Sicer so možje, ki svoje delo opravljajo prostovoljno oziroma brez plačila, vajeni vsega: obvladajo tehnično reševanje v primerih prometnih nesreč, gasijo požare in – če je treba – pomagajo tudi mačkam z dreves. Ni pa veliko priložnosti, kakršna je bila v ponedeljek, da iz globoke jame rešujejo telička.
Za pomoč jih je prosil 28-letni kmet Aleksander Vukovič. Čeprav mnogi pravijo, da je njegova kmetija v Knežji Lipi, je območje, kjer se ukvarja z govedorejo in ovčerejo, nekje med Rajndolom in Knežjo Lipo. Na posesti, na kateri upoštevajo stroge ekološke standarde, imajo 35 krav s teleti in 50 ovc. Govedo je vse leto na prostem in se pase na obširnih pašnikih, ki so na robovih gozda že preraščeni z grmovjem, robidovjem in drugo predhodnico gozda. Gozd se, zna povedati vsak, ki živi na Kočevskem, širi z neverjetno hitrostjo in vztrajnostjo.
S kravo je bilo nekaj narobe
Na Vukovičevi kmetiji vsakih nekaj dni domače živali preštejejo. V ponedeljek pa je Aleksander ugotovil, da je z eno kravo nekaj narobe, ker je vztrajno mukala. Z očetom Novico sta kmalu ugotovila, da je njen teliček izginil! Začela sta pregledovati pašnik, ki obsega kakšnih 30 hektarjev pašnih in zaraščenih površin. Potem pa sta v delu, kjer ne manjka grmovja in robidovja, skorajda skrito v podrasti, našla povsem novo udrtino v tleh. Luknjo, ki je nastala pred kratkim. Verjetno se je udor zgodil po nedavnem dežju …
»Te luknje za Kočevsko niso nič neobičajnega, ker je to kras,« pravi Igor Kalinič, ki se je kot gasilec s podobnimi pojavi srečal že velikokrat. Kočevski gasilci se z udornimi jamami ali sinkholami srečujejo dvakrat na leto, večinoma po večjem dežju. Gasilci po navadi območje zavarujejo, tako da se ne zgodi kakšna nesreča, lastniki pa se potem odločijo, da bodo luknjo zasuli. »Vendar gasilci do zdaj nismo še nikogar reševali iz teh udornih jam, ker za to ni bilo potrebe. Tokrat pa je na dnu, kjer se jama zoži v lijak, ležal teliček,« pravi Kalinič.
»Bil je čisto tiho,« pravi Aleksander Vukovič, ki je zadovoljen, da sta med obhodom pašnika z očetom podrobneje pogledala tudi v jamo. In tam je ležala žival, stara komajda dva tedna: s sprednjimi nogami je padel naprej, tako da sta bili zariti v zemlji. »Verjetno je bil teliček tam že kakšen dan,« pravi Aleksander, ki je pomagal gasilcem, da so se s primerno opremo lotili reševanja.
Z lestvijo v jamo
Namesto vrvi so za spust v jamo uporabili kar lestev, razloži Igor Kalinič: »Jama ima podolžno kakšna dva metra in je v resnici precej ozka. A dvema našima gasilcema se je uspelo spustiti v jamo do telička, kjer sta ga morala najprej odkopati, saj je bil s sprednjim delom telesa zarit v zemljo. Potem pa sta ga dvakrat, spredaj in zadaj, pripela z najlonskimi vrvmi in smo ga počasi dvignili.«
Pri tem so gasilci morali paziti, da se tisti, ki so bili zunaj jame, niso preveč približali robovom udora, saj bi se lahko zemlja udrla še naprej in pokopala vse, ki so bili v jami. Na srečo je bil teliček miren, tako da ni rital ali se kako drugače branil pomoči ljudi. »Verjetno je bil že utrujen. A to je nam pomagalo, da smo ga brez večjih težav potegnili iz jame,« pravi Igor Kalinič. Ko je bila žival zunaj in so jo odpeli, je najprej skočil do mame in se ji takoj prisesal na vime. Zgodba se je srečno končala.
»Zdaj mu je ime Lucky oziroma Srečko,« pravi Aleksander Vukovič. Udorno jamo, ki bi lahko bila grob telička, so takoj po reševanju pokrili z vejevjem, tako da ne domača in ne divja žival ne more pasti v globino.
Srečko bo v naslednjih mesecih hitro rasel, tako da bo v treh mesecih dosegel 150 kilogramov. Postal bo pravcati bik, razloži Aleksander, ki je zadovoljen, da tu, sredi kočevske divjine, na ekološki način redi živino, to potem proda za nadaljnjo rejo. Živali, ki jih redijo, so vse leto na prostem: »Tu 25 let ni bilo gnojeno in živina raste v res naravnem okolju, saj jih hranimo le s suhim senom in pašo. Vsega tega potem ni videti v ceni, saj stranke zanima le, kako velik je bik, ne pa, s čim je hranjen,« pravi Vukovič, ki je že pri osemnajstih vedel, kaj bo počel v življenju: bil kmet sredi kočevske divjine.
Kot večina kočevskih kmetov je posebnost v slovenskem merilu, saj gospodari na najeti zemlji. Vukovičevi imajo nekaj zemlje in hlev v Rajndolu, 80 hektarjev zemlje pa imajo najete. In – tako ko vsi kmetje na Kočevskem – sobivajo z divjimi živalmi. »Z medvedi nimamo problemov, tudi z volkovi ne, čeprav naj bi tu bil en trop. Le travo nam popasejo jeleni, a tega država ne priznava kot škodo,« razloži. A to včeraj, po reševanju telička in v soncu, ki zeleni spokoj njihove kmetije še bolj poudari, niti ni bilo pomembno. Ker ima zgodba o Srečku srečen konec.
