Odpovedalo mu je srce, oživila sta ga policista

BLED – Dozdevalo se je, da bo sredin začetek dneva na blejski policijski postaji čisto običajen. Jutranja izmena policistov je prejemala odpravo po rednih delovnih nalogah, ko sta še pred osmo uro morala vodja policijskega okoliša Bohinj Aleš Rozman ter vodja patrulje in hkrati gorski reševalec letalec Blaž Svetlin odhiteti s policijske postaje. Sprejet je bil urgentni klic operativno-komunikacijskega centra iz Kranja.

»V Grajski ulici je na tleh negiben moški, ki ne diha, je govorila prva informacija, zato je Blaž takoj skočil k avtu, sam sem mu sledil in izvozila sva s parkirnega prostora,« začne 44-letni Rozman. Ko sta hitela z modrimi lučmi proti lokaciji, sta se spomnila, da so na poti mimo šole in vrtca cestne ovire in lahko uničita službeni avto. Ampak nista takoj stopila s plina, sta kar pospešila. »Minutko sva izgubila, ker nama je dežurni povedal, da je to pri nekem bloku, tam pa nisva opazila nič. Hitro sva naredila še en krog v bližini, vedela sva, da sva od kraja dogodka oddaljena le okoli dvesto metrov. Sočasno kot midva sta se pripeljali tudi zdravnici iz blejskega zdravstvenega doma, ki pa nista prišli z rešilnim avtom, temveč z osebnim vozilom, ki ni opremljeno z reanimacijsko opremo. Sam sem počepnil k ležečemu, ki je ležal vznak, in začel masažo srca,« povzema 32-letni Svetlin.

Ob tem je zdravnica s tako imenovanim ambujem, masko za predihavanje, začela strokovno delo ob ustih ležečega, ki ga je, vsaj tako so takoj opazili navzoči, izdalo srce. »Grozen zvok je, ko človeku polomiš rebra, a zelo redko uspe masaža srca, če ne popokajo,« pove Kranjskogorec Svetlin, ki ima bogate izkušnje iz gorskega reševanja. »Nisem slišal poka reber, ker sem brskal po zdravniški torbi za kanalom ter vmes še enkrat klical reševalno vozilo,« se spominja Rozman, doma z bohinjskega konca: »Z drugo zdravnico sva namestila kanal in infuzijo, sam sem jo poprijel, medtem ko je kolega oživljal.«

Brez občutka za čas

Mlajši Svetlin pravi, da se ne spominja, koliko časa je vse potekalo: »Občutek za čas se izgubi. Pravzaprav mi je bilo tokrat celo lažje kot v gorah, ko smo reševali s helikopterjem. V svoji glavi sem lahko izbrisal precej dejavnikov, ki jih v tem primeru ni bilo. Jaz vsako leto v gorah oživljam dva ali tri poškodovane gornike in tam je tudi težko.« Rozman izkušenj ob takšnih primerih nima: »Videl sem, da sta kolega in zdravnica odlično delala. Po prihodu reševalcev z reševalnim vozilom sem bil priča še petim defilibracijam srca. Ni bilo prijetno, videti je bilo kot v kakšnem ameriškem filmu. A ko sem opazil, da je gospod na tleh zadihal, sem se kar malo oddahnil. Pulz njegovega srca je bil sicer šibek, a so ga aparature zaznale.«

Mlajši iz policijske patrulje pojasnjuje: »Ob reševanju v gorah si, še preden pridem na kraj dogodka, v glavi ustvarim nekakšen načrt reševanja. To je na moč dober sistem, ko je treba ob situaciji improvizirati. Ko sva se s kolegom Rozmanom peljala proti ulici, kjer je gospod potreboval pomoč, sem med vožnjo imel v glavi neko sliko, tako kot da bi šel s helikopterjem proti goram. Mogoče se bom komu zdel nadut, ampak sam sem zdravnicama govoril med reanimacijo, kaj bi jaz naredil, kaj bi še postoril s pomoči potrebnim človekom, kakšna zdravila bi mu dal, in ju celo vprašal, kje imata kisik in kdaj mu ga bomo dali. Nisem se hotel vmešavati v njuno delo, le v helikopterju je tako, da zdravnik ob sebi nima medicinskega tehnika in to delo opravljam kot gorski reševalec jaz. Zato toliko o tem tudi vem.« Nato doda, da se je še enkrat izkazalo, da v takšnih kriznih primerih veliko pomeni vsaka minuta pomoči. »Ne vem, kdo je človek, ki sem mu skušal pomagati in mu morda skrajšal čas do ozdravitve skupaj z obema zdravnicama in kolegom Rozmanom. Vem pa, da mi bo primer ostal v spominu, saj se spomnim vsake podrobnosti vseh primerov, ki sem jih imel ob reševanjih v gorah doslej.«

Očitajoči kuža

Ko so reševalci in obe zdravnici odpeljali Blejčana proti jeseniški bolnišnici, sta se Svetlin in Rozman znašla pred novo zagato oziroma nalogo. »Zastoj srca se mu je zgodil dobrih sto metrov od doma, ko je šel na sprehod s psom, zato sva morala poskrbeti tudi za kosmatinca. Toda kuža je gledal na naju, kot da sva midva kriva, da so gospodarja odpeljali,« pravi Svetlin. »Čudno, da naju ni popadel.« Ko ga je Rozman skušal odpeljati proti domu, ga je pes vlekel nazaj na kraj, kjer je obležal gospodar. Ko sta končno uredila težavo s psom, sta poskrbela še za zdravniško opremo, ki je ostala na tam, ter odpeljala avto obeh zdravnic do zdravstvenega doma. »Za mnoge bi bil to stresni dogodek, za naju pa le navaden delovni dan. V službi sva ostala do večera, vmes sva morala celo dvakrat na smučišče Vogel, kjer sta se poškodovala smučarja.« Fanta, ki sta naslednji dan v nočni izmeni kot edina patrulja na terenu pokrivala velikansko območje treh občin, Bled, Bohinj in Gorje, sta sklenila pripoved: »Pohvala gre očividki, ki je opazila padec ob zastoju srca in takoj ugotovila, kaj se z gospodom dogaja, ter sporočila na številko 112 prave podatke, kar je precej skrajšalo intervencijo.«