Odpisali so ga že, pa je napisal knjigo

RAKA – »Leta minevajo, in če zgodbe niso zapisane, izginejo v pozabo. Eno leto sem zbiral gradivo in stare fotografije ter zapisoval, s prijateljem Jožetom Pirkovičem pa sva poslikala sedanje stanje. A danes skorajda ni več ljudi, ki bi še kaj vedeli o preteklosti; starejši so pomrli, mladi pa ne vedo nič,« pravi 69-letni Tone Kralj s Celin pri Raki, ki je pred kratkim izdal knjigo z zgovornim naslovom Raka nekoč in danes, Pozabljene pripovedi z Rake.

Toneta je zgodovina zanimala od nekdaj, pravzaprav vse od otroštva. »Veliko sem spraševal in še sreča, da imam dober spomin. A do zdaj nikoli ni bilo pravega časa, da bi vse, kar sem slišal, zapisal, saj veste: svoj čas so zahtevali služba pa družina, majhni otroci, kmetija. Zdaj, ko sem v penziji in ko sem tudi delo oddal, je časa več,« se nasmehne sogovornik.

Svoje dni je bila Raka ne le vas, temveč celo občina, danes tega statusa nima več, je krajevna skupnost, ki spada v občino Krško. In da je bilo nekdaj življenje na Raki in okolici zelo pestro, je mogoče začutiti tudi iz Kraljeve knjige. Omenja kar šest gostiln, šest krojačev, dva mizarja, pleskarje, dva lončarja, šest čevljarjev, devet kovačev. Na Raki so ponosni tudi na mogočno cerkev sv. Lovrenca, ki ima dva zvonika, eden je bil težak okoli tri tone, in ko je zazvonil ta zvon, ga je bilo slišati vse do Brežic. Danes nihče ne ve, kje je končal, najverjetneje pa v vojaških kroglah.

Krajevno skupnost Raka obdajata dva potoka, Račna in Lokavec, in prav ta sta krajem v bližnji okolici nekoč dajala poseben utrip. Na njiju je bilo namreč postavljenih kar 20 mlinov, danes deluje le še eden. Ima pa še vedno pomembno mesto v teh krajih Žabkarjev mlin, ki se je imenoval grajski mlin. Resda ga že šest desetletij ni več, a nekaj stvari, ki so mu pripadale, je le ohranjenih. Kozolec so odkupili Kernovi s Celin in ta je postavljen sredi vasi, na njem še zdaj visi iz kamna izklesan križ, ki je bil na grajskem mlinu. »Križ, ki je star vsaj 250 let, če ne precej več, je zdaj last Edija Kernca in je ponos Celin, zato bo v vasi dobil posebno mesto,« pove ponosno Kralj in hkrati opozori še na eno zanimivost njihovih krajev.

Se je tu 
skrival Trubar?

Kakšna dva kilometra od Celin, nad Pirčevim mlinom, je velika skala. Če dežuje, se lahko pod njo skriješ. »Pred petimi leti sem raziskoval ta kraj. Pod skalo se skriva pravo ležišče, ki je vklesano v živi kamen. Legenda pravi, da se je tu dva meseca skrival Primož Trubar, potem ko so ga pregnali iz Šentjerneja. Vode mu ni bilo treba iskati, saj je v bližini izvir, v dolini poleg mlina pa so rasle jablane in hruške, zasajena je bila tudi vinska trta, tako da je imel kaj za pod zob, če se je res tu skrival. Iz roda v rod gre zgodba, da je v tistem obdobju v grajski mlin vsakih nekaj dni prihajal zaraščen moški in prosil kruha. To je res zanimiva zgodba, ki bi jo bilo vredno raziskati in se tako dokopati do podatkov, ali je res sloviti Trubar nekaj časa preživel v naših krajih,« je zapisal Tone Kralj, ki upa, da bo njegova knjiga spodbudila koga, da bo nadaljeval njegovo delo in zapisal še kaj iz bogate zgodovine njihovih krajev, kjer so ponosni tudi na grad, ki mu je novi lastnik vdihnil novo življenje, domačinom pa daje zagon še domača zemlja. Predvsem vinska trta na raških gričih dobro rodi, na Raki pa se je v zadnjih letih močno okrepila zavest o pomenu raške č'bule. Brez nje, pravijo, ni dobrega golaža, ne okusnega kosila ali malice.

Pozabljene pripovedi

Sicer pa knjiga o Raki ni Tonetov knjižni prvenec. Pred letom dni je napisal knjigo Pozabljeni kraj Čunišče, ki jo je posvetil svoji materi in vasi Gmajna. Delo je med domačini naletelo na zelo dober odziv in spodbujali so ga, naj napiše še kaj. Tako je s podporo Krajevne skupnosti Raka in Turističnega društva Lovrenc Raka nastala knjiga Pozabljene pripovedi z Rake, Tone pa že razmišlja o novem delu, javno želi spregovoriti o svojem boju z rakom. »Začelo se je leta 1992, zbolel sem za rakom na grlu. Tako hudo je bilo, da so me zdravniki že odpisali, a ozdravel sem. Kako? Malo z božjo pomočjo, pa poskusil sem vse, s čimer bi si lahko izboljšal zdravje, največ pa je štela volja do življenja, ta me je gnala, moji otroci, dva sina in hčerka, so bili takrat še majhni,« je spomine na svoje zdravljenje obudil upokojeni Kralj.

Se je pa rak ponovil deset let pozneje, takrat se je pojavil na debelem črevesu. »Nobeni hrani se nisem povsem odpovedal, jedel sem vse, a zmerno. Spil sem veliko koprivovega čaja. Nabiral sem koprive, jih sušil in pil. Pa tudi morski zrak mi je pomagal in zelo sem hvaležen prijateljici Faniki, ki me je negovala, ko je bilo najhuje,« je še dodal. In pripomnil, da bi lahko izdal tudi pesniško zbirko, spisal je že okoli 50 pesmi, pisanje ga namreč pomirja. Eno pesem je posvetil svoji mami: »Mama je bila res zlata. Koliko je naredila za skupnost! Pod svojo streho je vzela šest žensk, ki niso imele kam iti, in skrbela zanje. Spomenik bi si zaslužila.«

Je pa Tone Kralj s svojo novo knjigo svojevrsten spomenik postavil domačim krajem. Želi namreč, da se ohrani bogata dediščina preteklih rodov, v kateri bi lahko mladi našli tudi ideje za prihodnost.