Do pornografskih filmov imam dokaj redek in precej specifičen odnos. Lahko bi ga primerjal z odnosom industrialcev do okolja, politikov do ljudi, delavcev državne uprave do dela ali kulturnikov do BDPja. Ne obstaja. Ni ga! Pravzaprav sem kot gledalec pornofilmov še vedno devičnik. V celoti nisem pogledal niti enega. Mogoče pa se s tem hobijem še srečam. V domu ostarelih občanov oziroma pri mehkih curah ali kako se že bolj učeno reče.
Pred dolgimi leti mi je Domicelj ali neki njegov prijatelj na Melodijah morja in sonca, kjer smo skupaj igrali, dal deklarirano najslabši slovenski pornič. Bojda je ekipa nadobudnih ustvarjalcev v analogiji Matti Nykänen vs Eddie »The Eagle« Edwards bistroumno ugotovila, da si publika vedno zapomni le najboljše in najslabše. Ker so vedeli, da najboljšega porniča pač ne bodo posneli, so se potrudili narediti najslabšega. Vendar tudi te VHS-kasete nikoli nisem vtaknil v videorekorder. Zdaj je že leta niti nimam v kaj. Vtakniti namreč. Drži pa, da me je ta pornič vseeno pošteno nasmejal. Ko so mi razlagali o pripetljajih s snemanja, sem bil dobro uro v solzah. Da crkneš!
Za neki slovenski pornič, kjer je imel prste zraven, pa niti ne vem, ali le prste, sam kralj slovenske pornoscene, slavni Maks, sem celo napisal in posnel spremljajoči komad. Samo spet priznam, da si filma nikoli nisem ogledal. Za svoj izjemni doprinos k razvoju domače pornoindustrije sem prejel celo priznanje zlati stojan. Da spet crkneš!
dvajsetkrat pogosteje kot na hrano.
S sejma Erotika, kjer sem kot kantavtor tudi nastopal, torej pel in igral, če beseda koga asociira na zaletavanje z avtom v kante ali še kaj perverznejšega, sem prinesel ducat od mednarodnih pornozvezd podpisanih CD-jev. Punce so pač prihajale k meni na viski in nosile CD-je. Bojda so se celo zelo sproščeno počutile, ker edini tam zares nisem imel pojma, kdo so. No, tudi teh CDjev nisem nikoli pogledal, drži pa, da so izjemno hitro pošli, saj so nekateri kolegi že od daleč začeli vpiti imena igralk, ki so se gole smejale z ovitkov v moji videoteki. Ja, vem, da crkneš.
No, ne samo da do pornografije nimam nikakršnega odnosa, tudi odnosa do tega odnosa nimam, tako nisem na ta svoj neodnos niti ponosen niti ne mislim, da bi ga moral spremeniti v odnos. Klinc, drži, da na seks v dnevu pomislim vsaj dvajsetkrat pogosteje kot na hrano, pri čemer na hrano mislim kar precej, vendar očitno smo tudi ljudje, ki določene stvari veliko raje delamo, kot pa jih gledamo po televiziji. Konec koncev pri meni to velja tudi za kuhanje, ples in večino športov. OK, smučarskih skokov ni vmes.
Kar pa me zadnje čase preseneča, je trend, da tudi vse več deklet in dam odkrito priznava, da uživa ob gledanju filmov za odrasle. Po eni strani je treba to najbrž pozdraviti, saj diši po dvigovanju ženske emancipacije in samozavesti na področju, na katerem to res ne škodi. V nasprotju z nekaterimi drugimi namreč. Po drugi strani pa mi je bil ženski odnos do seksa ravno zaradi tega vedno bolj kompatibilen, ker je bil bolj ženski. Manj predmeten, kompleksnejši, bolj čutno čustven, bolj umetniški, če želite. Samo še to mi manjka, da me kakšna prelestna dama povabi na večerjo, po večerji pa prižge en hard Pornič in iz hladilnika vzame dve pivi. Potem pa res crknem.
