Odločilna bitka za narodnostno mejo v Istri

Po letu 1848, avstrijski pomladi narodov, sta narodnost in jezik vse bolj pridobivala veljavo. Zgodovinar, geograf in arheolog Simon Rutar je leta 1896 Istro, ki je v tedanjih pokrajinskih mejah obsegala 4941,51 km2 s 320.000 prebivalci, jezikovno takole opredelil: »142.000 ljudi govori hrvaški, 118.000 italijanski, 45.000 slovenski in 5900 nemški, drugi so tujci.«

Slovenske dežele z otoki?

»Vseh otokov ima Istra 96; med njimi je 67 ostrvov ali 'školjev',« nas v zemljepisnem delu preseneti Rutar. Otoki so Cres, Lošinj in Krk in vsi manjši okoli njih, tako Unije, Srakane in Susak na zahodni kot tudi nenaseljeni Prvić na vzhodni strani Kvarnerja. Pri tem pojasni, da so jih »Benečani prištevali k Dalmaciji in šele l. 1816 so jih pridružili avstrijsko-ilirskemu Primorju, ker so le podaljšek Istre«.

Veliki zagovornik Zedinjene Slovenije Peter Kozler (tri leta je služboval v osrednji Istri) je navedene otoke leta 1853 uvrstil na prvi zemljevid slovenskega ozemlja, znameniti Zemljovid slovenskih dežel in pokrajin. Po skoraj 170 letih se zgolj še čudimo, kako da je te otoke »priključil« k slovenskim deželam.

Zaradi drugačnosti od sedanjih so zanimive tudi nekdanje upravne in cerkvene meje v Istri. Tako je sodni okraj Buzet pripadal okrajnemu glavarstvu v Kopru, sodnija Podgrad pa h glavarstvu Volosko. Velika večina Istranov je pripadala tržaško-koprski škofiji, ki je zajemala tudi dekanate v Kastvu, Pazinu, Pićanu, Kršanu, Buzetu, Oprtalju in Umagu.

»Pod poreško-puljsko škofijo spada nekdanji beneški del Istre južno od Mirne,« je Rutar natančen.



Tretja škofija je bila krška, vse pa so pripadale ilirski metropoliji s sedežem v Gorici. Tako so bili tedanji Istrani cerkveno in deloma sodno obrnjeni na sever veliko bolj kot zdaj.

Kajkavce ločijo od Slovencev

Vprašanje, kje poteka v Istri narodnostna meja med Slovenci in Hrvati, že pred 130 leti ni bilo lahko. Rutar pojasni, da zato, ker »je neizrečeno težko določiti pravo mejo med Slovenci in Hrvati, ker jedno narečje v drugo prehaja«. Opozori na pomembno dejstvo: »V prejšnjih časih so šteli n. pr. vse kajkavce sploh k Slovencem.«

Leta 1861 so kajkavce našteli: v podgrajskem okraju 4796; v buzetskem, »ki je ves kajkavski«, 10.485, v oprtaljski dekaniji 8032; v umaški 7319; motovunski 1250; kršanski 1037 in v pazinski dekainiji 386, skupno 33.305. Rutar povzame: »Ob istem času so bili našteli pravih Slovencev 34.446, torej vseh kajkavcev vkup 67.751.« Po izločitvi kajkavcev, ki so bili prepuščeni Hrvatom, je bilo število Slovencev dvakrat manjše.



Rutar je opazil, »da so l. 1890 šteli prebivalce mnogih vasi za Hrvate, kateri so poprej veljali za Slovence, n. pr. v buzetski občini v Vrhu, Sovinjaku, Draguču in mestu Buzetu.« Slovence so pomaknili občutno severneje, tako da so leta 1890 »razločevali Slovence le še v Movražu, Sočergi in deloma v Črnici.«

Kardelj nič kriv

Nekaj usodnega se je ob popisu 1890 dogajalo v Istri, a poročil o tem ni. Je pa že po objavi popisnih rezultatov Rutar zapisal, da »Dragonja naznačuje približno mejo med Slovenci in Hrvati«. Nista torej Dragonje za mejno reko naredila Edvard Kardelj in Vladimir Bakarić, kot smo se naposlušali po osamosvojitvi – ampak popis leta 1890! Rutar je podatek objavil leta 1896, in sicer pri Slovenski matici v Ljubljani.

Res pa je, da je to mejo mehčal že sam Rutar: »Vendar se ljudska govorica močno približuje hrvaščini tudi že v nekaterih selih na severu Dragonje, n. pr. v Šempetru na gori in Koštaboni. Nasproti pa se imenujejo prebivalci v Topolovcu, Gradinji in še celo v Šterni Slovence, doma govoré mešano, v cerkvi in šoli pa sedaj le hrvaški.« Le slutimo lahko, da se je že okoli popisa 1890 v Istri odvijala tiha, najbrž pa že odločilna bitka za narodnostno mejo med Slovenci in Hrvati. V tej smo, nič novega, Slovenci potegnili krajši konec.