Saj vem, da je vse skupaj zanemarljiv korak za človeštvo, toda zame je pomembno dejanje na poti h kakovostnejšemu življenju. Ker me to spravlja v dobro voljo, bo imela od tega nekaj koristi verjetno tudi moja bližnja okolica. Vsaj v smislu pozitivne energije, ki jo venomer potrebujemo. Torej, po 24 letih sem ponovno stopil na smuči. Tri ali štiri leta sem se ubadal s to zamislijo, vse skupaj pa je doseglo vrhunec v izteku lanskega leta, ko sem si nabavil še manjkajočo opremo za tek na smučeh. Minuli vikend me je prijatelj na Pokljuki strokovno pospremil v novo doživetje. In nikoli več ne bo tako, kot je bilo.
Čeravno je šport sestavni del mojega življenja, sem se v najstniških letih poslovil od alpskega smučanja, ker se mi ni dalo tovoriti vse tiste opreme po avtobusih, čakati in zmrzovati v vrstah za žičnico, se drenjati s pancerji in goro oblačil v natlačenih kočah in podobno. Vem, da se je sčasoma vse uredilo, moderna zimsko-športna središča v tujini ponujajo skoraj vse, kar si lahko zamislite, smučarija je postala čista šminka. A me ni več pritegnila. Po drugi strani je tek na smučeh nekakšna atletika smučarije. Atletika pa je kraljica športa, zato verjetno razumete, o čem pišem. Tako močno me je pritegnila, da nisem šel niti na test z izposojeno opremo. Prepričan sem bil, da je to ljubezen po dolgem razmisleku, ki bo trajala in trajala. Imel sem kar prav.
Na Rudnem polju, tam, kjer tekmujejo tudi najboljši biatlonci sveta, sem si na noge nataknil tanki deščici, poprijel za smešno dolgi palici in krenil novi avanturi naproti. Tudi tu gre za skladnost gibanja, za čudovito aktivnost vsega telesa, za enakovredno razporejeno energijo, ki jo trošimo z delom nog, rok pa tudi glave, saj racionalnost ni odveč. Tek na smučeh z usvojeno tehniko postane popolna eleganca, harmonija gibanja. K sreči nisem motorični debil, zato sem lahko že v prvi uri vadbe na trenutke užival v takšnih občutkih. Bilo je krasno, kot da bi se ponovno rodil. Zakaj, za vraga, sem tako dolgo odlašal s to rekreacijo. No, saj nikoli ni prepozno.
