Odkrit pogovor s svojci olajša odločitev

Ljudje se o smrti neradi pogovarjamo. Še težje se o svoji smrti pogovarjamo s svojci. Pa bi se morali, meni Milena Kotnik, specialistka anesteziologije in intenzivne medicine, ki ima v celjski bolnišnici vlogo transplantacijske koordinatorice. Splošna bolnišnica Celje je bila leta 1998 imenovana za donorski center. Sprejemajo in zdravijo bolnike z možgansko okvaro (poškodbe možganov, možganske krvavitve, ishemične okvare možganov), razpolagajo z dobro opremljenima oddelkoma za intenzivno terapijo ter operacijskim blokom, prav tako pa imajo strokovno ustrezno usposobljeno zdravstveno osebje in bolnišničnega transplantacijskega koordinatorja. »Naloga koordinatorja je, da svojce, potem ko jih lečeči zdravnik obvesti o smrti svojega pacienta, povabimo na pogovor, pri katerem sodelujemo in jim razložimo, da imajo možnost, da organe umrlega ponudimo nekomu, ki jih nujno potrebuje in bo z njimi lahko kakovostno živel naprej oziroma mu s tem rešimo življenje. Seznanimo jih tudi z zakonsko pravico, da lahko odvzemu organov nasprotujejo. Njihovo odločitev vedno spoštujemo. Kadar se pokojni za časa življenja ni odločil za posmrtno darovanje organov oziroma ni napisal oporoke, se moramo o darovanju pogovarjati ob najbolj neprimernem času – ob nenadni izgubi bližnjega,« pravi Kotnikova, ki ima s svojci dobre izkušnje.

Ljudje so dobro ozaveščeni

»Ljudje o presaditvi kar nekaj vedo in so ozaveščeni o darovanju organov po smrti. Dejstvo je, da začetek vsake transplantacije predstavlja darovanje, zato je presajanje organov in tkiv medicinsko področje, kjer brez splošne družbene podpore in solidarnosti ne gre. Menim, da je ta odločitev ena od najpomembnejših oblik solidarnosti med ljudmi. In tako mora tudi ostati. Zato bi bilo prav, da bi o darovanju razmišljali za časa življenja, se o tem pogovorili z družino ali, kot je mogoče, organ darovali z oporoko. Težava je namreč tudi ta, da smo takrat, ko imamo pred seboj potencialnega mrtvega darovalca, v veliki časovni stiski in na odločitev svojcev ne moremo dolgo čakati.« Zato je pomembno, da družina ve, kakšna je želja najbližjih. Njim bi tako odločitev, ko do tega vprašanja pride, zelo olajšali, zdravnikom pa prihranili dragoceni čas. Vsekakor pa pomaga odkrit pogovor. »Če se umrla oseba za časa življenja ni jasno negativno opredelila do darovanja, naj svojci ne bi posredovali svoje osebne opredelitve, saj je umrli tisti, čigar željo bi bilo prav upoštevati,« še pove Kotnikova. S svojci se pogovorijo tudi v primeru, ko se je njihov bližnji že sam za časa življenja opredelil za darovalca in to izrazil s podpisom pristopne izjave pri pooblaščeni osebi. Podatek o opredelitvi za darovanje je nevidno zapisan na kartici zdravstvenega zavarovanja in ga lahko odčita le bolnišnični transplantacijski koordinator, in sicer po tem, ko je smrt bolnika potrdila komisija zdravnikov specialistov, vpisala čas smrti v zapisnik o ugotavljanju možganske smrti in dokument podpisala. Pristopna izjava je veljavna pravna listina, vendar ima vsak darovalec pravico, da svojo prvotno odločitev prekliče. A svojce tudi v primeru, ko je nekdo jasno izrazil svojo voljo, obvestijo in se z njimi pogovorijo. »To je naša dolžnost. Se pa ne spomnim, da bi kdaj oporekali volji pokojnika,« pravi Kotnikova.

Čas je pri presaditvah ključen

Pri nas so darovalci organov lahko tisti, ki so umrli zaradi nepovratnega, dokončnega prenehanja delovanja celotnih možganov – možganske smrti, pri kateri lahko še nekaj časa z zdravili in napravami vzdržujemo delovanje srca in dihanje ter s tem ustrezno funkcijo organov, primernih za odvzem. Rezultati transplantacijske medicine se izboljšujejo, širijo se indikacije, povečuje se tudi število bolnikov na čakalni listi, ki potrebujejo takšno obliko zdravljenja. »Žal pa temu ne sledi število darovalcev organov, še več, število darovalcev stagnira, v nekaterih državah celo upada. Tako se razkorak med potrebo in razpoložljivimi organi za presaditev vse bolj veča. V svetu pa postaja vse bolj aktualno pridobivanje organov in tkiv tudi od oseb, umrlih po dokončni zaustavitvi srca,« pravi Kotnikova. Tudi v Sloveniji se načrtuje širitev donorskega programa v tej smeri, kar bo zahtevalo izdatne organizacijske napore. Za uspešno presaditev je namreč čas ključnega pomena, saj je treba mrtvega darovalca ustrezno vzdrževati in skrbeti, da so organi primerno prekrvljeni vse do trenutka, ko jih odvzamemo. »Vzdrževanje mrtvega darovalca poteka v naši intenzivni terapiji, kirurški ali internistični, vzdrževanje izvajajo zdravniki in medicinske sestre v obeh intenzivnih terapijah. Odvzem organov pa opravljajo posebne kirurške ekipe, ki pridejo iz ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra ali pa iz tujine, če organ potrebuje pacient na čakalni listi v kateri od naših sosednjih držav, ki so vključene v Eurotransplant. Vzdrževanje mrtvega darovalca med odvzemom pa zagotavljajo naše anesteziološke ekipe (anesteziolog, medicinska sestra), pri tem pa sodelujejo instrumentarke iz našega operacijskega bloka. In verjemite, to delo je strokovno zelo zahtevno in čustveno naporno. Predvsem sestre občudujem, saj se ukvarjajo z bolnikom in skrbjo zanj do smrti, ko pa ta človek umre, začno vzdrževati mrtvega darovalca. To zahteva veliko moči, energije, dejansko je to tudi hud psihični preobrat. A so sposobne iti čez to, ker vedo, da bo nekdo s podarjenim organom živel naprej,« pove Kotnikova.

Potreb veliko več 
kot organov

V celjski bolnišnici so prvi odvzem organa mrtvega darovalca opravili leta 1999. »Čeprav rezultati niso takšni, kot bi si jih želeli in bi morali biti za našo bolnišnico, je pomembno, da smo program vseskozi izvajali ter vložili precej truda, da bi ga izboljšali,« pravi Kotnikova. In dodaja, da so za preskrbo z organi odgovorni tako s strokovnega, moralno-etičnega kot tudi kazenskega vidika, saj lahko le tako zagotavljajo zdravljenje številnih bolnikov. Ravno zagotavljanje zadostnega števila razpoložljivih organov za presaditev pa je nenehen izziv za zdravstvene sisteme povsod po svetu. »Vsi, tudi mi, namreč stremimo k samozadostnosti, a dejstvo je, da je potreb veliko več, kot je na voljo organov in tkiv, ki bi jih bolniki potrebovali. Zato so ključne naloge donorskih bolnišnic, da odkrivajo mogoče mrtve darovalce, izvajajo diagnostiko možganske smrti, ugotavljajo primernost organov in tkiv za odvzem in presaditev, seznanjajo pokojnikove bližnje z nameravanim odvzemom, ohranjajo delovanje organov mrtvih darovalcev v intenzivni terapiji in med odvzemom ter sodelujejo pri odvzemih, ki jih izvajajo slovenske in tuje kirurške ekipe.« Samo v celjski bolnišnici so imeli doslej že več kot 60 mrtvih darovalcev, kar pomeni, da so izboljšali kakovost življenja številnim bolnikom, nekatere pa rešili gotove smrti.