Odkar poplav ni več, morajo travnike gnojiti

KRŠKO – Krakovski gozd je zaradi lesa še vedno zanimiv, saj tam raste zelo cenjen les hrasta doba, jase in košenice, kjer so kmetje okoliških vasi še ne tako davno tega kosili in pasli živino, pa se zaraščajo. Nekoč, pred desetletji, je danes 70-letni kmet Martin Komljanc iz Malega Mraševega bosopet tudi priganjal kravo na dva ali tri kilometre oddaljen travnik sredi Krakovskega gozda. Več kot 3000 hektarjev velika »močvarna hosta«, kot pravijo domačini, je največji kompleks nižinskega poplavnega hrastovega gozda v Sloveniji. Najstarejša drevesa hrasta doba so stara več sto let in visoka 40 metrov, namigne Komljanc, medtem ko se peš odpraviva po travnem kolovozu ob zaraščenem potoku.

Košnja in pol

Pokošeni travniki so sami pripovedovali o svoji revnosti. Nad nizkim travinjem je okoli nog letal mrčes, srečala sva dve sivi čaplji, ki sta pridno kljuvali. »Tu imajo res dovolj hrane,« se nasmeji Komljanc in doda: »Za nas je bilo bore malo. Na hektarju travnika nisi mogel preživeti ene krave. V najboljšem primeru je dal dve košnji, raje košnjo in pol, nekaj sena in še nekaj malega otave, potem smo pasli.« A paša na krakovskem travniku je dala kravi komaj za preživetje: »Če smo pasli, se ji je količina mleka zmanjšala.« Pove, da so imele včasih krave od dva do štiri litre mleka na dan.

»Tista, ki je dala 5 ali 6 litrov, je bila zelo redka in zelo draga. Pa poglejte danes, ena daje na desetine litrov...«

Pri Komljančevih že dolga leta ne molzejo, Martin ima v hlevu devet telic, sicer pa se ukvarjajo z zelenjavo.

Ko nam je to že pred časom omenil, nam ni šlo skupaj, zelenjavarji običajno nimajo živine.

Petdeset ton gnoja na hektar

Martin pove, da so tudi včasih poskušali travnike pognojiti, a ni bilo preveč učinkovito: »Ko si z vilami naložil, si med potjo že pol izgubil.« Danes Komljančevi redijo telice, zredijo tja do 500 kilogramov: »Plačilo je slabo, nazadnje sem jih prodal po 1,8 evra za kilogram žive vage.« Kupi mlade, ki jih nato redi leto do leto in pol. V tem času pridela kakih 300 evrov razlike. Nekaj je, si mislimo. A že izračun iz glave pokaže, da se niti ne splača. Če v letu dni v hlevu kmet zasluži 3000 evrov, a za to kosi 3,5 hektarja močvirskih travnikov, na katerih je dobra krma praktično le seno, in nanje vsako leto razvozi gnoj, je zaslužek blizu ničli. »Lani smo na travnike zvozili 60 ton gnoja, sicer ne bi kaj dosti zraslo.«

Za hektar travnika potrebuje 50 ton gnoja, v štirih letih je naokoli in spet znova.

Biolog Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka pove, da so se krakovski travniki včasih sami gnojili, saj so bili vsake toliko časa poplavljeni in je voda prinesla gnojila. »Potem so grabne poglobili in poplav je bilo manj, zato se danes hitro izčrpajo in jih morajo kmetje gnojiti.«

Zvonček in močvirska logarica

Klenovšek dodaja, da je lahko pogled na krakovski travnik aprila ali maja izjemen, saj cvetijo močvirska logarica, kukavice, navadna božja milost pa veliki poletni zvonček. Ob drugi košnji se pokažejo tudi rastline, ki jih živina ne mara; šaši, ločje in bički.

Kot pravi Martin, je bila za ohranjanje travnikov ključna paša. »Ko smo pokosili, smo še pasli, saj ni bilo krme kot danes.« Svoje telice krmi z dvema tretjinama sena, tretjino pa jim nasuje žita. »Vsak dan dobijo nekaj vil sena in dve vedri žita, mešanice pšenice, ječmena, graha in tritikale, ki jo imamo tudi posejano.« To vse bolj priljubljeno žito sicer nima zelo visokih hektarskih donosov, a z njim ni veliko dela.

Martinov način kmetovanja je starodoben, staromoden, bi mu nekateri očitali. A v resnici ni ne eno ne drugo, ampak najsodobnejši, kar jih obstaja, saj s pozno košnjo sena dovoli, da vzletijo mladi ptiči.

»Kar jaz pomnim, tu na našem koncu, se je v zadnjih 30 letih zarasla vsaj tretjina travnikov, ki smo jih nekoč kosili.« Prišla sva do travnika z visoko osušeno travo. »Seno ni bilo pokošeno in je porjavelo. A vmes lahko vidite trdostebelne bilke, ki zavzemajo prostor. Če prihodnje leto spet ne bodo kosili, se bodo že naselile vrbe, v treh letih travnika več ne bo,« za konec pove Komljanc.