Odbor ni postal Osvobodilna fronta

Pred četrt stoletja – bilo je skorajda na današnji dan – je bil na uredništvu revije Mladina ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic. Na kraju, kjer je bil ustanovljen, sicer ni spominske plošče niti spomenika. Kljub temu da bi lahko z nekaj oglaševalske spretnosti prizorišču ustanovitve pripisali vsaj takšen status kot Vidmarjevi vili, v kateri je bila aprila 1941 ustanovljena Antiimperialistična fronta, pozneje Osvobodilna fronta.

Pestra tovarišija

No, sestanek na Mladini je bil večji, ni bil konspirativen, odločitev za odpor pa ni vključevala oboroženega boja, ampak je temeljila na dosledni mirovniški drži. Pri ustanovitvi odbora je namreč sodelovalo tudi mirovno gibanje. Ker ni bilo okupacije, oboroženi boj niti ne bi imel posebnega smisla.

Druščina, zbrana ob ustanovitvi, je bila vsaj tako pestra kot tovarišija, o kateri je pisal Edvard Kocbek, ko je pisal o Osvobodilni fronti. Ker je bila pestra, je bil marsikdo, ki se je udeležil ustanovnega sestanka, sprt vsaj z enim sestankovalcem.

Odbor za varstvo človekovih pravic pa ni nastal iz nič. Nastal je iz omrežja, ki je bilo spleteno že na začetku leta 1988, ko se je civilna družba začela organizirati za resen upor proti spremembam ustave, ki jih je zahteval Beograd. Marca 1988 je bila sprejeta skupna izjava zelo pisane druščine, ki je zahtevala razpis referenduma o ustavnih spremembah, če bi bile te res vsiljene. Listina, ki je bila objavljena marca 1988, pa je zanimiva zato, ker so jo podpisale zelo podobne skupine, kot so pozneje ustanovile odbor. Torej je nekakšen odbor v embrionalni obliki obstajal že marca 1988, junija pa je omrežje dobilo novo obliko in novo vsebino.

Več kot 1000 organizacij

Omrežje, postavljeno okoli odbora, je v naslednjih mesecih naraslo na več kot 1000 organizacij in več kot 100.000 članov. Igor Omerza, avtor sveže knjige o aferi JBTZ, je članstvo preštel: pravi, da je bilo vseh članov 110.957. Ta druščina je obstajala do aprila 1990, ko je objavila, da se razpušča. Vmes so bile volitve, še pred tem so nastale politične stranke. Del odbora je šel v stranke, del pa ne. Pomembno je, da se z njim ni nikdar zgodilo tisto, kar se je pripetilo Osvobodilni fronti. Odbor ni nikdar sprejel Dolomitske izjave, s katero bi vodilno vlogo priznal le eni politični skupini.