V začetku tedna sem prejel veselo novico, da je moj prijatelj glasbenik, ki trenutno biva v Tel Avivu, dobil sina. Mlada družina se je veselila, ne glede na to, da so na vojnem območju in jim trenutno nad glavami letijo rakete. V mailu, ki so ga poslali prijateljem, so vsem zaželeli zdravja, sreče in miru. To sem prebral z občutkom grenkobe, saj morija v Gazi dosega strahotne razsežnosti, število žrtev na palestinski strani se je povzpelo preko 1250, medtem ko je v spopadu umrlo nekaj več kot 50 izraelskih vojakov in trije civilisti. Izraelska vojska je od začetka julija zadela 4100 različnih tarč v Gazi, približno tretjina so bila mesta, iz katerih so izstreljevali rakete, in razkrila 32 predorov.
Trenutna medijska vojna se obrača na stran Palestincev, saj so med žrtvami številni civilisti, žal tudi otroci, ki umirajo na šolskih dvoriščih. Učinek posnetkov razdejanja je osupljivo močan, še posebno ob dejstvu, da je bilo v Siriji doslej umorjenih več kot 180.000 ljudi, pa je bil odziv mednarodne javnosti malone ničen, da ne spregovorimo o številkah umorjenih v Sudanu. Izraelsko-palestinski konflikt je za medije karizmatičen in fotogeničen, vsi poznamo zemljevide, kako se je izraelska država širila kot rakava tvorba in pregnala Palestince iz njihovih domov in jih ujela v zapor na prostem. Videli smo, kako je rastel zid. Vse to na kupu pregretega kamenja neke svete dežele. Gre za konflikt, ki ima poteze civilizacijske, kulturne in religiozne vojne, od katerega največ pridobijo prav Združene države. Gre za načrtno destabilizacijo. Zdaj je seveda skoraj bogokletno pomisliti, da bi lahko bili tudi Izraelci žrtve. Čeprav je konflikt neuravnotežen in je razmerje moči odločno na eni strani, ostaja fanatizem druge neizmeren, in to se rado pozabi. V resnici premalo poznamo ozadje konflikta in prehitro sodimo. Hamasova odločenost, da bo grizel do konca, da igra na vse ali nič, zagotovo ne pripomore k rešitvi spora. Nikakor ne dovoli koraka nazaj. Njihove rakete so usmerjene tudi proti družini mojega prijatelja. In njihovi motivi niso plemeniti. V takšnih primerih se navadno opredelim za žrtve obeh strani, tokrat pa je agresor vendarle več kot očiten in njegovo ravnanje izniči neumorno stokanje nad grozotami druge svetovne vojne.
