Od zdravilnega izvira
 do rjave železne vode

RAŠICA – Velikolaška dežela je v tistem delu slovenske domovine, kjer najjužnejši del ljubljanskega zaledja blago prehaja v ribniško pokrajino. Tukaj so v času turških napadov po vrhovih grmad goreli kresovi, ki so skupaj z zvonovi v cerkvah sporočali ljudem vse tja do Ljubljane, da se bliža zakleti sovražnik kristjanov. Ljudje so se že od nekdaj ukvarjali z gozdom in furmanstvom. Z izdelki suhe in tihotapske robe so pridno zalagali sosednje ribniške krošnjarje in bloške kontrabantarje. Na tem območju se srečata evropski pešpoti, ki pripeljeta od Baltika in Atlantika, se križata in odpeljeta proti Jadranskemu in Črnemu morju.

Rašica, še najbolj poznana po Primožu Trubarju, je manjše naselje v občini Velike Lašče. Gručasta kmečka vas ima zanimivo preteklost. V srednjem veku je bila v vasi mitnica, v 14. in 15. stoletju pa so imeli turjaški grofje ob potoku plavže in fužine. Izdelke so tovorili zlasti v Benetke in na Reko. V okolici je bilo po navedbi Valvasorja zelo razvito polharstvo. Ob potoku pod naseljem Rašica je Trubarjev oziroma Temkov mlin. Hiša je na lokaciji, na kateri naj bi bil v starejši stavbi rojen Primož Trubar (1508–1586), začetnik slovenske književnosti in protestantski pridigar, ki je našo materinščino z Abecednikom in Katekizmom spremenil v knjižni jezik.

Piramidasti spomenik Trubarju

Vas in stari mlin so leta 1528 domnevno požgali Turki. Temkov mlin so obnovili, današnjo obliko pa je dobil v 19. stoletju. V kompleksu Trubarjeve domačije sta ob njem veliko gospodarsko poslopje in žaga, ki je delala do leta 1965. Ob 400. obletnici Trubarjeve smrti so v obnovljenem gornjem nadstropju uredili spominsko razstavo, pozneje še krčmo, galerijo Skedenj in Trubarjevo čitalnico. V vasi, nedaleč od mlina, so leta 1952, ob 400-letnici prve slovenske tiskane knjige, Trubarju postavili spomenik. Sestavljen je iz piramidastega jedra na podstavku in okrašen z reliefi. Njegova avtorja sta arhitekt Vinko Glanz in kipar Vlado Stoviček. Okolica Trubarjeve domačije ponuja vrsto lepih sprehodov: obiščemo lahko cerkev sv. Lovrenca in razgledno točko na Velikem Osolniku, kjer so bili včasih doma šmirarji, ki so kuhali šmir za osi in kolesa kmečkih vozov.

Če z glavne ceste, ki pelje proti Robu in Krvavi Peči, zavijemo proti Škamevcu, Lazam in Velikem Podlogu, nas pot po nekaj sto metrih pripelje naravnost do izvira, ki se imenuje Beli studenec. Parkiramo lahko v manjšem kamnolomu ob cesti in se peš spustimo do izvira. Ta studenec je med domačini že stoletja znan kot izvir zdravilne vode. Krajani vedo povedati, da vode iz pipe ne pijejo, temveč hodijo ponjo k Belemu studencu. Izvir, ki so ga uredili leta 2009, je primerno označen, le tablo z oznako Beli studenec so namestili nekoliko visoko na drevo, da jo lahko kar spregledamo. Ob studencu je neznani pesnik napisal pesem, nekako hvalnico vodi. Kot lahko razberemo iz nje, voda nikoli ne presahne, pozimi pa ne zmrzne in ima stalno temperaturo.

Zdravilna voda

Posebno zdravilno vodo, bogato z železom, bomo našli nedaleč stran. V bližini Rašice, točneje med Turjakom in Trubarjevo Rašico, je vas Škamevec. Največja, a skoraj povsem neznana znamenitost je Škamevsko korito z zdravilno mehko vodo, ki je izjemno bogata z železom. Za izboljšanje zdravja naj bi jo pili slabokrvni ljudje. Ima značilen okus po železu, sicer pa je čista in bistra, vendar nekoliko rjavo obarvana, a prijetna za pitje. Zato ne preseneča dejstvo, da se pri koritu ustavljajo mnogi, ki imajo težave s slabokrvnostjo in pomanjkanjem železa v krvi. Korito je lepo urejeno, na koncu pa voda prek mlinčka odteka naprej. Kot lahko preberemo na tabli, ki so jo postavili nad koritom, ni znano, kdaj so ga uredili. Obnovili so ga leta 2003 in namestili svetilki, tako da je korito ponoči osvetljeno.