Direktorske plače, zlasti najvišje, od nekdaj tako ali drugače razburjajo Slovence. Ko jih objavijo, je večina, seveda v luči svojih padajočih dohodkov, če jih sploh še imajo, neizmerno razburjena, češ da so previsoke, manjšina pa ve, da si jih nekateri, tisti, ki imajo rezultate, zaslužijo, drugi, teh je žal več, ki so brez njih in delajo z izgubo, pa ne.
Podplačan
Seveda je pri nas najbolj razvpita plača Jožeta Colariča, prvega moža Krke. Leta 2013 je prejel skupaj 769.000 evrov prejemkov, toda nekateri, med njimi tudi Matjaž Schroll, ki prihaja iz investicijskega sklada Templeton, enega največjih upravljavcev premoženja na razvijajočih se trgih na svetu, in ki trenutno sedi v upravnem odboru borze v Bukarešti, nadzornem svetu družbe Studio Moderna in nadzornem svetu holdinga Ring, ta je prevzel Helios, pa trdijo, da je v Sloveniji najbolj podplačan prav Colarič. Če pogledate velikost Krke in njeno uspešnost, Colaričeve prejemke pa primerjate s tistimi generalnih direktorjev farmacevtskih podjetij v tujini, boste ugotovili, da zasluži četrtino običajne menedžerske plače v panogi ali celo manj. Sicer pa drugouvrščeni Tomaž Berločnik, prvi mož Petrola, za njim zaostaja za več kot polovico, na meji 300.000 pa sta še Tomaž Benčina iz celjske Cinkarne in Franjo Bobinac iz Gorenja. Toda Colarič je lani ustvaril 173 milijonov evrov čistega dobička, Berločnik s Petrolom le slabih 53, Benčina 7, Bobinac pa je lansko leto končal s 25 milijoni izgube. Tudi vsi drugi predsedniki uprav, ki spadajo v prvo deseterico najbolje plačanih, imajo z Istrabenzom, Savo Kranj in Skupino Pivovarne Laško izgubo.
Spi le malo
Odkar ga je pred desetimi leti nadzorni svet imenoval za novega predsednika uprave Krke, je Colarič zaslužil krepko več kot pet milijonov evrov bruto. Okoli 1700 evrov na dan ali 70 na uro. Pa naj dela, sestankuje, spi, kar, kot je znano, počne le nekaj ur na dan, ali skrbi za žametno črnino in modro frankinjo v svojem vinogradu. »Nekdo pač mora biti prvi, tudi pri plači,« pravi v Ljubljani živeči 58-letni Dolenjec, deloholik, da mu ni para, ki pa vendarle pogosto zaide v svojo zidanico južno od reke Krke, v Podbočju pod Gorjanci, od koder so doma Colaričevi.
Naš najbolje plačani menedžer pa letos praznuje tudi 60-letnico farmacevtskega podjetja Krka, na čelu katere je okroglih deset let in je šele njen tretji generalni direktor. Novomeško farmacevtsko industrijo je na noge postavil sposoben gospodarstvenik, nekdanji partizan in po vojni predsednik Okrajnega ljudskega odbora Novo mesto, magister farmacije Boris Andrijanič, prvi generalni direktor Krke. V 70. letih ga je zamenjal še prodornejši in z vsemi poslovnimi žavbami namazani Miloš Kovačič, diplomant zagrebške farmacije, rojen v Šentjerneju. Dandanes pa Krko tudi zelo uspešno, morda celo najbolj od vseh treh, vodi po dveh farmacevtih ekonomist Jože Colarič, rojen 1955. v Brežicah; vsi trije so torej Dolenjci.
Jože se je že v mladosti naučil delati od zore do mraka: starši so imeli v najemu gostilno na kopališču na Loki; z nekaj let starejšo sestro Darjo sta morala materi in očetu že kot mladenka in mladenič krepko pomagati v gostilni. Kljub temu je v mladosti našel čas tudi za treniranje in igranje košarke. Darja je bila nekoč predsednica Zveze socialistične mladine, pozneje pa, tako kot mlajši brat, zaposlena v Krki. Kajpak Colarič ne bi bil pravi Dolenjec, četudi živi za Bežigradom v Ljubljani, če ne bi imel vinograda in zidanice. V Podbočju skrbi za nekdanji očetov vinograd in prideluje vino, ki je doma prav od tam – cviček.
Propadlo združevanje Leka in Krke
Zelo pomembna institucija, ko gre za Krko, je Dolenjska podružnica Slovenskega farmacevtskega društva. Je stanovsko ter strokovno združenje dolenjskih in belokranjskih farmacevtov ter farmacevtskih tehnikov, ki ima trenutno več kot 400 članov. Že od ustanovitve maja 1952 je bil poglavitni cilj društva povezovati farmacevtske delavce in jim pomagati pri njihovem strokovnem izobraževanju. Najaktivnejši člani so dali 1954. pobudo za ustanovitev Farmacevtskega laboratorija Krka. Društvo je kar 16 let vodila mag. Marta Slapar, ki je bila najpomembnejša Andrijaničeva pomočnica pri začetnem razvoju Krke. Člani društva so pomembno prispevali k razvoju slovenske in jugoslovanske farmacije, seveda pa tudi tovarne Krka.
Danes je ta svetovno priznano generično farmacevtsko podjetje, v slovenskih razmerah pa gospodarski gigant in daleč najuspešnejše podjetje sploh. Za Dolenjsko in Slovenijo bi bila verjetno prava katastrofa, če bi se ga polastil tuji lastnik, zagotovo bi se marsikaj spremenilo ne samo v Novem mestu in na Dolenjskem ter v Beli krajini, ampak tudi po vsej Sloveniji. Ko je švicarski Novartis pred leti kupoval ljubljanski Lek, je mnogo gospodarskih futurologov znova sanjalo o povezovanju obeh slovenskih farmacevtskih tovarn, a za to ni bilo prave politične in siceršnje volje. Takratna prva moža Metod Dragonja in Miloš Kovačič se nikakor nista mogla dogovoriti niti tega, kje bi bil sedež podjetja (v Ljubljani ali Novem mestu), še manj kdo bo številka ena naše farmacije, prvi ali drugi. Manjkalo je tudi treznih analiz, takratni predsednik vlade Janez Drnovšek pa je tako ali tako ves čas navijal za prodajo Švicarjem. Škoda! Razvojno močan in prepoznavno konkurenčen slovenski farmacevtski koncern (Krka in Lek) bi bil danes zelo močan igralec na svetovnem trgu, še močnejši, kot je sama Krka!
Krkin oče
Boris Andrijanič se je rodil očetu Dragu (Dragotinu) in materi Dori, rojeni Matešić, rod Andrijaničevih pa izvira iz obmorskega mesteca Bakar v zaledju hrvaške Reke. Borisov oče, že on je bil po izobrazbi magister farmacije, je prišel v Novo mesto leta 1906, ko je kupil lekarno Pri angelju. Boris je imel starejšo sestro Nedo, ki se je poročila z Novomeščanom Marjanom Kozino, tudi enim izmed največjih slovenskih skladateljev. Kot zaupnik Osvobodilne fronte je od leta 1941 zbiral sanitetni material, narodnoosvobodilni vojski pa se je priključil 1943. Njegovo vojno delovanje je bilo vseskozi povezano s saniteto, ustanovil je tudi več partizanskih terenskih lekarn. Po osvoboditvi so njegovo družinsko lekarno nacionalizirali, 1949. pa je postal njen upravnik. Novomeško Krko je Andrijanič s somišljeniki začel graditi leta 1954, ko so ustanovili Farmacevtski laboratorij Krka. Tega so leta 1956 preimenovali v Tovarno zdravil Krka. Vodil jo je do upokojitve, svojo življenjsko pot pa je sklenil 1993.
