Od zahrbtne bolezni
 do šampiona na vozičku

NOVO MESTO – Pred jezerom, ki je čudežno zdravilo, so stali trije možje. Prvi, ki je imel hromo roko, se je na hitro okopal in prišel na suho, poglej, s popolnoma zdravo roko. Ko je to videl, se je šel kopat še drugi. Ta je bil gluh. Ko je prišel iz vode, je na vse presenečenje slišal. Potem pa je bil tu še tretji, ta nesrečni invalid. V vodo se je zato pognal kar z vozičkom. In kaj se je zgodilo? Ven se je pripeljal z litimi feltnami … »Ha, ha, ha!« se je tedaj na široko zasmejal radoživi Milan, 23-letni študent prvega letnika višje šole za turizem in gostinstvo. Pred nami je navihano in razigrano stresal šale, drugo za drugo, tudi na svoj račun, in sedel s prekrižanimi nogami, na prvi pogled povsem običajno. Vozi xsaro, ljubi zabavo, še bolj ženske. Čisto vsega vam sicer še ne bomo izdali, nekaj pa le: njegovo poslanstvo je razbijanje predsodkov!

Marsikomu je za zgled, s čvrsto voljo in vztrajanjem je Milan že zdavnaj dokazal, da je talent pravzaprav le kamenček na poti do vrhunstva, do katerega pride človek samo s trdim delom. Opazili smo tudi izjemno spoštljivost, ki jo kaže do tistih, ki jih (à la normalni) označujemo za – nenormalne. Žal, tako pač je. Lahko bi bil idol, a se ne izpostavlja. Lahko bi bil razvpit, pa se ne hvali. »Najbolj mi boste pomagali tako, da mi sploh ne boste pomagali,« rad izreče, kadar se okoli njega zberejo svetohlinci s svojo lažno prijaznostjo. Geografija in vrtenje žoge na enem prstu sicer nista njegovi največji vrlini, tudi tuje jezike bi rad znal bolje. Že zaradi svobode, ki jo še posebno ceni, obsojen na sedež, in zaradi samostojnosti. »Samo enkrat se živi!« vzklikne fant, ki je pri 23 sicer že popolnoma odrasel. Prav nič ne objokuje tistega, kar se mu je zgodilo.

Nekakšen Dragić

To je torej Milan Slapničar, preprost fant iz Velikega Gabra, ki pa tam ne živi več že več kot desetletje, odkar se mu je pri 12 letih nenadoma vnela hrbtenjača. »V 20 minutah je bilo vsega konec,« je dejal. »V bistvu sem postal hrom,« se je spominjal tistega temačnega trenutka, ko so mu noge popolnoma odpovedale. »Noga je na lepem postala mravljinčasta, in to je bilo to,« pravi. Ali se bo to stanje kdaj izboljšalo? Takoj odkima, pogleda stran in odreže: »Nikoli!«

Pristal je v kamniškem zavodu za invalidno mladino, še dovolj mlad, da ga okvara, zaradi katere je odtlej prikovan na invalidski voziček, ni še psihično uničila. »Ah, seveda sem se sprijaznil, kaj pa bi, jokal, ali kaj? Preprosto se moraš sprijazniti, drugače ne gre!« Njegovi odgovori so bili na splošno mladostniško vihravi, njegova filozofija pa sila preprosta, brez balasta.

»Zadnjič sem med košarkarsko tekmo med Krko in Zagrebom zadel dva prosta meta od treh ...« Kako, prosim? »Pred tako polno dvorano resnično še nisem igral!« je med vrsticami priznal, da je imel nekoliko treme. Mi pa: »Kako, prosim?« Veste, nekaj dramaturškega loka si Milan Slapničar pač zasluži, pazite, fant je na košarkarskem tronu! Nekakšen Goran Dragić med košarkarji na vozičkih, torej. Igra v italijanski drugi ligi, za Castelvecchio, čaka ga sijajna prihodnost. Seveda je tudi slovenski reprezentant, soigralcu Slobodanu Banjacu, najboljšemu igralcu pri nas, že pošteno diha za ovratnik. Zdaj se pripravljajo na evropsko prvenstvo, ki bo konec junija v Laškem. Po mnenju trenerja in legende slovenske košarke na vozičkih Marjana Trdine je Milan ključni člen slovenske reprezentančne vrste.

Doma je v raketi

»Dobro vprašanje!« je Milan izostril svoj pogled. »Ne vem, zares ne vem, ali bi se ukvarjal s košarko, če bi bil normalen. Kdo ve?« Tako pa je v košarki očitno našel svojo nišo, nekakšen katalizator, v katerem je združil vse, kar zna. Naučil se je discipline, dobil delovne navade, ima zdravega duha v zdravem telesu, dobil je kost, ki jo mora oglodati vsaj štirikrat na teden.

Tedaj smo še mi izostrili pogled: pred nami je začel izkoriščati svojo desno nogo, tisto, ki deluje še štiridesetodstotno. Leva je bolj ali manj neuporabna … Naredil je tisto, kar največkrat uprizori, če ga kdo pretirano pomiluje, čeprav Milan ni nesrečen. Takrat vstane z vozička in se oprime najbližje opore. Bolj papeški od papeža takrat pogledajo, kot pogleda tele v nova vrata. »Kaj, ali sem res tako bogi?« se zareži. »Le kako, saj ste vendar invalid!« Ne, Milan se dvigne za vseh svojih 184 centimetrov. Tako je bilo tudi zdaj, pred njegovo xsaro. Najprej je odprl prtljažnik, iz njega vzel športni voziček, ga v nekaj sekundah sestavil, se rutinsko presedel, opasal, da je bil bolje umeščen, in na hitro izvedel roling, obrat za radovedno publiko. Zdelo se je, da ga je zložil še hitreje, nekako vstal, in se, videlo se je, da brez pravega ravnotežja, primaknil do voznikovega sedeža. Zaprla so se vrata, prižgal se je motor.

In že smo bili nasproti dvorane Leona Štuklja, na košarkarskem igrišču. Milan se je pognal, žoga je začela topotati. Tehnično vodenje žoge je bilo vredno ogleda, hitrost in Milanove reakcije so nam vzele sapo. Obrati in bravure, finte, kot se reče, so padale druga za drugo. Iz vožnje, »kar ni preprosto,« pravi Milan, je razparal mrežico. Žoge so letale naravnost v koš. Sploh pod košem ni skoraj nikoli zgrešil. »Tukaj je moja pozicija, tukaj sem v bistvu doma!« se je končno pohvalil. Veste, Milan je doma v raketi, malce manj na trojki.

Pnevmatike spinergy njegovega vozička so slišno zašumele vsakič, ko je pribrzel mimo. Na vozičku, ki ni njegov. Zato bosta to soboto, 31. marca, v Grosupljem tudi dobrodelna tek in kolesarjenje. Udeleženci bodo zbirali sredstva za nakup športnega vozička, ki si ga Milan Slapničar, zgled tako normalnim kot tudi nenormalnim, če hočete, človek z neizmerno voljo in talentom, zagotovo zasluži. »Pa saj je vendar vrhunski športnik!« podčrta njegov sostanovalec Sašo. Strinjali smo se, strinjajo se očitno tudi nekatera društva paraplegikov, ki bodo nekaj primaknila. Za Milana, ki je tedaj spet prekrižal noge, se poln življenja pošalil, se smejal in ponovno preusmeril pozornost s svojih ohromelih nog. Kot da bi sedel na navadnem stolu in ne na invalidskem vozičku.