Ako vaš otrok mokri posteljo, je za to kriva babica. Za »mankolijo« uporabite žgano vodo iz melise, kar človeku povrne »zdravo barvo in dobro mislu«. No, melisa pomaga tudi pri izpadanju las, medtem ko je treba čemernega otroka udariti s tremi brinovimi šibami. Kar pa se tiče rakavih obolenj, so krivi raki pa tudi bramorji. Tako je vsaj veljalo nekoč. Ljudska medicina je na eni strani tesno povezana z vraževerjem, na drugi pa s poznavanjem rastlin. Tako še dandanes rečemo, da je nekoga, ki je veljal za hudobnega, kaznoval Bog, če nenadoma zboli za hudo boleznijo, hkrati pa so v slovenski ljudski medicini uporabljali več kot 500 rastlin, med katerimi jih za zdravljenje ali lajšanje tegob precej uporabljamo še danes, ko znanost ve, kaj skrivajo v sebi.
Za vsako bol roža raste
Takšna vraževerja in uporaba zdravilnih rastlin med Slovenci skozi zgodovino so pritegnili študente in študentke četrtega letnika mariborske medicinske fakultete Kristijana Skoka, Lano Mašo Štelcer, Klemna Tratnika, Lariso Divjak, Lauro Obretan, Janjo Uršič, Kristino Štern in Katjo Vezjak Šega, ki so svoje ugotovitve objavili tudi v julijski številki glasila zdravniške zbornice Slovenije ISIS. Kakor je povedal Skok, je projekt nastal v sklopu predmeta medicinska etika in pravo pri profesorju Matjažu Zwitterju, ki jih je še dodatno motiviral, ko jim je omenil možnost objave, če bo seminarska naloga dobra.
Pri raziskovanju in pisanju so si pomagali z delom slovenskega šolnika, pisatelja, politika in narodoslovca Vinka Möderndorferja oziroma njegovo knjigo Ljudska medicina pri Slovencih pa tudi z izkušnjami znanega zdravilca, patra Simona Ašiča, s prispevki v strokovnih revijah in s spletom, za nasvete pa so pobarali tudi babice in dedke, saj gre vendar za ustno izročilo. Ker pa niso hoteli le naštevati, so primerjali tisto, kar je bilo nekoč, s tem, kar pozna sodobna medicina.
»Koncept smo zastavili tako, da obdela tegobe skozi človekovo življenje: od močenja postelje prek odraslih tegob do raka,« je pojasnil Kristijan Skok. »Zdelo se nam je, da bi morali pripraviti nekaj, kar ne bo samo sebi namen, ampak bo zanimivo tudi za kolege,« je povedal Skok. »Včasih so šli k zdravniku ali padarju, kakor so mu rekli, le redki. Bilo jih je malo in niso bili poceni.« Ljudje so rajši šli k ljudskemu zdravilcu. »Po drugi strani pa so vsi poznali rastline, ki so rasle na domačem vrtu. Prek izročila ali iz lastnih izkušenj so vedeli, da nekatere pomagajo v določenih primerih, vedeli pa so celo, kdaj najbolj pomagajo.« Avtorjem članka se je zdelo fascinantno, da so naši predniki znali premišljeno uporabljati zdravilne rastline, čeprav niso poznali njihovih učinkovin. Tako so denimo vedeli, da je treba za lajšanje težav s srcem nabrati naprstnik opoldne, nikakor pa ne pred sončnim vzhodom: razlog je v različnih količinah učinkovine ob različnih delih dneva.
Od mokrenja do zapeke
»Pri otroških težavah z mokrenjem se nam je zdelo zabavno, da je bila zanje pogosto kriva babica,« se nasmehne Skok. V Beli krajini, Istri in na Koroškem so ljudje menili, da otrok ne more držati vode, če je babica, ko je nesla otroka h krstu, opravila malo potrebo, ne da bi ga prej odložila. V savinjski regiji pa so mislili, da otrok, ki je pred dopolnjenim letom sedel na zemlji, ne more držati vode, ponekod so to pripisovali otrokovemu brskanju po žerjavici. Zdravljenje težav je bilo prav tako nenavadno: od uriniranja skozi votel kamen ali v roževino svinjskega parklja do različnih protiurokov.
Pri zapeki razlike med sodobnim in ljudskim zdravljenjem niso tako velike, dodaja Skok: že nekoč so vedeli, da moraš uživati balastne snovi, se gibati in piti vodo ali pa vzeti ricinusovo olje. Ljudje so si pomagali tudi s hrenom in z vodo, v kateri so bili namočeni listi bezga, suhe hruške, korenina črnega bezga, ali z vodo, v kateri so skuhali suhe slive, češnje, lubje bezga, kamilico, preslico, lopatiko, lipovo lubje ali cvetove.
Mankolija in lasje
Pri težavah z živci so naši predniki svetovali, naj se bolnik namaka v vodi z žajbljem ali se maže s kuhano materino dušico. Danes vemo, da listi žajblja vsebujejo eterično olje, grenčine, čreslovine in druge učinkovine, ki delujejo antiseptično, protivnetno in zaščitno na sluznico, izboljšujejo prebavo ter zavirajo izločanje znoja. Za mankolijo, kakor so imenovali anksiozna stanja, so uporabili tudi žgano vodo iz melise, ki deluje blagodejno zaradi eteričnega olja evgenola. Nekateri za pomiritev še dandanes uživajo majaronov, rožmarinov ali baldrijanov čaj.
Pri laseh so bili postopki bolj nenavadni: včasih so verjeli, da o kakovosti las odloča mati otroka med nosečnostjo in po porodu. V Beli krajini so ženske, da bi otroku zagotovile dolge in močne lase, med nosečnostjo rigale in pazile, da na polju niso sedle na bučo. Proti sivenju so si pomagali z umivanjem las z žgano vodo iz melise. Na Blokah je veljalo, da lahko ostriženi ali izpadli lasje, ki padejo skozi okno, nato pa jih v gnezda vgradijo ptice, povzročijo plešavost, zato jih je treba sežgati, saj ogenj okrepi njihovo rast. Na Koroškem pa so verjeli, da otroka obvarujejo pred izpadanjem las, če jih nekaj zakopljejo pod bezeg ali v luknjo bezgovega drevesa.
Hudi ženskarji dobijo sladkorno
O spolnosti se danes govori več kot včasih, a z njo se je ukvarjala tudi stara ljudska medicina. Eden najbolj znanih pripomočkov za povečanje libida je bila španska muha. V Sromljah je bilo znano, da tistega, ki to muho tako dolgo muči, da pogine, jo potem skuha in da zavretek spiti ljubljeni osebi, ta ne more zapustiti. Na Gorenjskem so za ljubezenske napoje uporabljali deveto srajčico. Ob preveliki spolni sli so si moški pomagali z encijanovim žganjem. Na Kranjskem je celo veljalo, da hudi ženskarji dobijo sladkorno bolezen.
Na ženski spolni nagon se nanaša tudi prepričanje v Črnem Vrhu pri Idriji: prevelika sla naj bi se izgubila z vretjem vode v loncu brez potrebe ali z uporabo soka vinske trte. Ljudje so verjeli tudi, da premočan spolni nagon umiri vinska rutica, na Kranjskem pa so za to uporabljali vodne lilije.
Z raki nad raka
Zanimivo so si predstavljali tudi rakava obolenja. V Sv. Juriju pod Kumom so bili prepričani, da se bolezen razvije, če človek jé rake in ne sežge ostankov. Podobno so menili v Metliki, kjer so ostanke rakov ali mrtvega raka čim prej uničili, saj so verjeli, da bolezen na človeka prenašajo muhe, ki se pasejo na njih. V Podjuni pa so pobijali bramorje, saj je veljalo, da so ti žužki glavni prenašalci te bolezni.
S šibo in koprivami nad otroka Čemernim in jeznim otrokom niso prizanašali. Na Koroškem so morali zobati trpotec ali piti mleko z žveplenim cvetom, otrokovo jezo pa je mati krotila z brezovo šibo, ki je bila po verski procesiji podtaknjena ob poti. V Apačah na Koroškem je bilo treba otroka udariti s tremi brinovimi šibami: ena od njih je morala biti enoletna, druga dvoletna in tretja triletna. Na splošno je veljalo, da otroško jezavost uspešno ozdravijo leskova, brezova ali brinova šiba. V Prlekiji so pridobili poslušnost, če so otroke na mlado nedeljo natepli s koprivami. V okolici Radgone pa so jezavi otroci po nedeljski maši morali teči domov, sezuti škornje in pretrpeti tri udarce s sarami (zgornji rob škornjev) po hrbtu. |
Pa zdravljenje? Na Koroškem so na rano dajali prah iz pezdica pa tudi prah sežganega krta ali prah z žveplom sežgane krastače. Raka so zdravili z obkladki žgane vode iz ženskega vrednjaka in z obkladki, namočenimi v koštrunovem žolču. Pripravljali so obliže iz rožmarina, medu in posušene kreguljice ter iz medu in černobeve. Proti raku so se borili tudi s kombinacijo soli in kopriv, z obliži iz listov kordabenedikte in z obliži iz vinske zakuhe s petoprstnikovimi koreninami. Na rakava mesta so polagali gnila jabolka z apnom ali pa na masti pražena in pretlačena jabolka. Raka v ustih so izpirali z vinom, v katero so namočili belo deteljo ali pa krvoščenko z listi, korenino in steblom vred. Ušesnega raka so zdravili tako, da so v uho kapali sok morave ali nanj dajali obkladke iz medu in žgane vode. V Podjuni pa so na rakasto rano privezali žive rake in pustili, da so poginili, ali pa so točno opolnoči ubili bramorja in ga dali na rakavo mesto. V Mežiški dolini so na rane polagali posušeno blato novorojenčka ali pa zmes galuna in glist.
Zdaj smo veliko bolj ozaveščeni o izvoru in nastanku bolezni. Številni »tradicionalni« postopki se ne izvajajo več in zdaj gre lahko (skoraj) vsak k zdravniku. Ne smemo pa pozabiti, da si je sodobna medicina marsikaj izposodila pri ljudski, in tudi marsikatero zelišče je v zadnjih desetletjih pridobilo vrednost. Zato so avtorji projekta prispevek sklenili Cicerovim rekom: Zgodovina je učiteljica življenja.
