LJUBLJANA – V Skladu Ivana Krambergerja smo med drugim zbirali denar tudi za nakup računalnika, prilagojenega za slepe, ljubljanski sedmošolki Tanji Jesih Bačnik. Njena mama Sonja, samohranilka, zaposlena kot administratorka, je ugotavljala: »Zato ker srednje in visoke šole v Sloveniji niso opremljene za učenje in študij invalidnih otrok, moram za možnost nadaljnjega šolanja svojega otroka poskrbeti sama. Prilagojena računalniška oprema, ki jo Tanja potrebuje, je zelo draga in je s svojimi dohodki ne morem kupiti.« Na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije so za Tanjo priporočili prenosni računalnik, da ga je možno uporabljati v šoli in doma, z braillovo vrstico, ki slepim nadomešča zaslon, programski vmesnik in čitalnik skupaj z OCR-programom in tiskalnik: »Vse skupaj za okrog tri milijone in pol slovenskih tolarjev.« Tako smo pokomentirali tedaj pred trinajstimi leti: »Nedvomno je predlog pretehtan in dober. Cena pa, jojmene, vrtoglava, da je predlagana oprema za Tanjo in njeno mamo, žal, nedosegljiva.« Z dobrodelnimi prispevki mnogih je Tanja naposled prilagojeni računalnik le dobila.
Mučne selitve v odmorih
Računalnik je začela uporabljati v sedmem razredu osnovne šole, ki ga je obiskovala na Zavodu za slepo in slabovidno mladino (ZSSM) na Langusovi na ljubljanskem Viču, se spominja Tanja: »Zelo dobro se še spomnim svojega strahu pred računalnikom. Kaj bo, če ga ne bom dobro obvladala? Tiflopedagoginja, ki je usposobljena za delo s slepimi na terenu, mi je naročila, naj se ga naučim uporabljati med poletnimi počitnicami.«
Rada bi zaposlitev V Tanji tli močna želja, da bi si s stalnim delom zaslužila dovolj za samostojno življenje: »Vsak dan sledim na spletu razpisanim delom. Na prošnje mi velikokrat niti ne odgovorijo. Saj vem, da še videčim ne.« Z dopolnjenimi 26 leti se je prijavila na zavod za zaposlovanje: »Aprila me čaka zdravstvena rehabilitacija v Soči, kar mi bo, upam, pomagalo do zaposlitve. Na Higeji, šoli za maserje in terapevte, sem se naučila klasične masaže. Zelo rada bi opravljala to delo tudi poklicno. Rada bi možnost, da bi si pridobila več nujno potrebne prakse.« |
Že v osnovni šoli pa pozneje v gimnaziji je Tanja, ki je domov odhajala le konec tedna, med tednom pa bivala v zavodskem dijaškem domu, enkrat na teden obiskovala ure računalništva: »Poučeval me je zdaj žal že pokojni Albert Tomič. Šla sva čisto od začetka. Od tega, kako se ustvari dokument, mapo, tabelo, uporablja disketo, kopira, izrezuje, dela z excelom, do tega, kako poslušati glasbo. Naučil me je osnov, ki sem jih potrebovala za srednjo šolo. Uporabo interneta sva jemala malo pozneje. Sprva je bilo učenje računalništva kar zahtevno, naprej je šlo lažje. Do gimnazije sem večinoma že znala.«
Tanja je bila v svoji generaciji edina slepa dijakinja Gimnazije Jožeta Plečnika, ljudsko Šubičke: »Medtem ko so videči pisali v zvezke, sem jaz pisala na računalnik s priklopljeno braillovo vrstico.«
Največja muka so bile zanjo selitve med učilnicami sleherno uro: »Medtem ko so videči samo pobrali stvari in šli, sem morala računalnik izklapljati, ga spraviti v torbo, potem pa v novi učilnici spet vse znova razložiti na klop, priklopiti računalnik pa še braillovo vrstico v vtičnico kot tudi priklopiti še vmesni kabel, ki povezuje računalnik z vrstico. Za vsa ta opravila mi petminutni odmor ni zadoščal, še posebno zato, ker sem vmes izgubljala čas s prebijanjem skozi gnečo na hodniku.«
Snovalcem kabinetnega preseljevanja seveda ne pride na kraj pameti, da bi se med videčimi lahko znašla slepa dijakinja. Ki mora potem plačevati visoko ceno dobro pozicioniranim pedagoškim znalcem.
Kljub opisanemu je bila Tanja z gimnazijo prav zadovoljna: »Kot slepi so mi dosti pomagali. Poskrbeli so, da sem veliko gradiva dobivala v elektronski obliki.«
Skromna, kot je, pove brez kančka hvale: »Gimnazijo sem končala normalno, v štirih letih, celo brez popravca. Maturo sem tudi naredila v prvem roku.«
Sočasno s Tanjo je bilo še nekaj slepih dijakov in dijakinj na drugih šolah. Za prste ene roke jih našteje, ne več.
Potem je šla študirat za socialno delavko, a fakultete ni dokončala. Zataknilo se ji je pri statistiki.
Zbil jo je na prehodu za pešce »Sedmega marca 2008 – naslednji dan bi morala pisati poskusno maturo, zato sem si datum in dogodek še toliko bolj zapomnila – sva bili s prijateljico zmenjeni na glavni avtobusni postaji v Ljubljani. Tja nisem prispela, ker me je na prehodu za pešce na Fužinah zbil avto,« pove Tanja in nadaljuje: »Saj me voznik ni zanalašč. Bil je tudi fer, ustavil je in poklical rešilca. Sem se pa udarila v glavo in bila v šoku. Odtlej se bojim čez cesto. Dokler nisem popolnoma prepričana, da je prazna, ne grem čez.« Doda še: »Zanimivo je, da sem dve noči prej sanjala, kako me je zbil avto. A kaj, ko ne veš, kdaj in kje se moraš paziti, da bi se izognil nesreči.« |
Večerje v temi
Tanja je med tremi slepimi, ki so se na ZSSM usposobili za strežbo hrane v temi: »Nekaj časa smo strežbe delali na kmetiji Rus v Prevojah, zdaj jih znova na zavodu. Podobno kot masaža me tudi to delo zelo veseli, kot na splošno vsako delo z ljudmi. Večkrat smo postregli zaključene družbe, na primer dijake, učitelje, direktorje, člane lions kluba.«
Nazadnje na valentinovo: »Na razpis, ki ga interesenti najdejo na Facebookovi strani Zavoda za slepo in slabovidno mladino, mentorica je Damijana Dušak, so se prijavili različni pari.«
Takšne postrežbe se je oprijelo ime večerja v temi, čeprav strežejo tudi kosila ali malice: »Gostje velikokrat prej izražajo strah, ki pa se, ko se posedejo, kmalu poleže. Med strežbo se ne fotografira, saj je poudarek na tem, da gostje podoživijo prostor, ne da bi imeli vnaprejšnjo predstavo o njem. Ko potem pripovedujejo o izkušnji, ugotavljamo, da jo vsaka skupina doživi malo drugače. Nekateri so izpostavili, da so se pogovarjali o temah, o katerih se drugače sploh ne bi. Praviloma postane pogovor v temi bolj sproščen, a tudi glasnejši – najbrž zato, ker ne vidiš sogovornika in njegovih reakcij. Prav vedno pohvalijo hrano, ki jo zelo okusno skuha Peter, je profi, in vedno vsi pojedo vse.«
Ob koncu pogovora s Tanjo njena mama, ko prispe iz službe, poudari: »Iz srca se zahvaljujem vsem, ki so takrat darovali za Tanjin računalnik. Ne najdem besed, kako zelo sem jim hvaležna.«
Tanja pa pridoda: »Tudi sama bi rada, da vsi, ki so darovali, vedo, kako zelo sem jim hvaležna. Zdaj so računalniki sorazmerno poceni, takrat pa so za mojo mamo in zame pomenili nedosegljivo bogastvo. Saj računalnik je medtem odslužil, vrstica se pa ni nikoli pokvarila in mi še vedno pridno služi. Veliko jo uporabljam. Z njeno pomočjo tudi preberem veliko knjig, ki si jih sposodim v knjižnici in presnamem na braillovo vrstico. Tako lahko preberem katero koli knjigo.«
