Celjska zgodovina se seveda ne začne niti ne konča z dinastijo Celjskih, je pa res, da jo je njihovo obdobje izjemno zaznamovalo. Njihova vloga šele v zadnjih letih dobiva pravi pomen s primerne zgodovinske distance. O tem govori tudi monografija Celjske impresije dr. Ivana Stoparja, umetnostnega zgodovinarja in konservatorja, ki je leta 2012 prejel naziv častni meščan Celja. To ni ilustrirana zgodovina Celja, ampak njen presežek v sliki in besedi avtorja.
Teza o avtorju stropa
Začne se z legendo o sv. Maksimilijanu iz tretjega stoletja, ki je kot rojeni Celjan po 27 letih spet prišel v svoj rodni kraj na pomoč preganjanim kristjanom. Na kraju, kjer naj bi ga obglavili, stoji njegova cerkev, v kateri imajo svoj hram že nekaj let pravoslavni verniki. Pred cerkvijo je Kalinov spomenik Primožu Trubarju, ki v cerkvi sicer ni nikoli maševal, je pa po volji škofa Bonoma užival njene dohodke, ki so mu omogočili študij na Dunaju.
Knjiga je polna biserov iz zgodovine Celja. Med njimi je gotovo tudi stara grofija na Muzejskem trgu, ki so jo v 17. stoletju postavili grofje Thurn-Vlassanina. Najbolj znana podrobnost te stavbe je Celjski strop, naslikan na platnu v tehniki tempera in iluzionistično poslikan z motivi štirih letnih časov. Med obema vojnama ga je restavriral Matej Sternen, obsežno študijo pa je napisal dr. France Stele. Ves čas sta bili neznanki čas nastanka in avtor. Stroka ga je postavila v leto 1600, med avtorji pa je iskala izvor na Furlanskem in Poljskem. Pozneje se je datum nastanka pomaknil na konec 17. stoletja, Stopar pa je pred leti razburkal strokovno javnost z objavo teze, da je avtor stropa znameniti Almanach oziroma njegova delavnica.
Izjemni Celjan
Posebno bogato je poglavje Med renesanso in barokom, v katerem nas avtor spomni na Celjana Tomaža Prelokarja, rojenega okoli leta 1430, ki je odšel na Dunaj študirat kot revež, kjer je imel brezplačno šolanje. Končal je teologijo, postal dekan teološke fakultete, odšel na študij prava v Padovo, se vrnil, postal cesarjev zaupnik, bil vzgojitelj njegovega sina Maksimilijana, ki ga je domnevno učil slovenščino, opravljal je zahtevne diplomatske posle in postal dunajski škof. Nato so ga leta 1491 poklicali v Konstanco ob Bodenskem jezeru, da pred moralnim in finančnim bankrotom reši drugo največjo nemško škofijo, kar mu je tudi uspelo.
Stopar se ukvarja tudi s proučevanjem vedut, pomembnih za slovenski prostor, in vedutnih grafičnih serij, tako da je pri nas nedvomno največji poznavalec tovrstnega gradiva. Danes izjemno vitalen in sproščen sogovornik je bil v mladosti tudi novinar tednika Mladina in prevajalec znamenitega Grimmelshausenovega Simpliciusa Simplicissimusa.
Strokovnjak za gradove
Ivan Stopar je v javnosti znan kot vodilni kastelolog na Slovenskem, kar je v uvodu poudarila tudi njegova kolegica, umetnostna zgodovinarka Anka Aškerc, ki je za njim prevzela vodenje celjskega zavoda za spomeniško varstvo. Marsikateri objekt danes stoji prav po njegovi zaslugi, če omenim le mogočni romanski grad Podsreda, ne nazadnje tudi celjski Stari grad in Knežji dvorec. Veličastna je njegova zbirka o gradovih na Slovenskem, ki izhaja že nekaj let.
