Od prvega brsta do žlahtnega vina

Konec minulega leta je izšla monografija čarobnih fotografij znamenite mariborske štiristoletne trte, posnetih skozi vse letne čase. Častitljivo starko je v objektiv ujel Ciril Ambrož, ki že dolga leta s prstom na sprožilcu fotoaparata sledi vsakdanjim podobam, zlasti narave in goric v rodni Prlekiji. Pred dvema letoma so ga na Zavodu za turizem Maribor Pohorje povabili, naj spremlja življenje mariborske priletne trte od pomladne rezi do trgatve in spanja pod zimsko odejo. Kot kleni Prlek iz vinorodnih krajev, ki krasijo večji del njegovega bogatega fotografskega opusa, se je povabilu z veseljem odzval, dasiravno je bil končni izdelek načrtovanega projekta zavit v nedoločeno meglico. Po dveh letih dela, ko se je nabralo fotografij že za nekaj knjig, sta z nečakom Jurijem Ovnom, ki je oblikoval že nekatere Cirilove knjige, pripravila izbor fotografij, ki jih je Jurij nato uredil in oblikoval v digitalni obliki. Manjkala so le še besedila k Večnosti zapisane trte, ki jih je dodal Stane Kancut. Od tu do tiskane izdaje monografije je bila pot nadvse kratka.

Osupljive barve jesenske trte

Ciril Ambrož je že skoraj štiri desetletja zapisan fotografiji. Leta 1977, ko mu je bilo 17 let, mu je stric podaril star Kodakov fotoaparat, ki ga je prinesel iz druge vojne. V času torej, ko so fotografi na svet gledali še s črno-belimi očmi. Kodaku so sledili ruska zorki in zenit ter japonska yashica, minolta, in čeprav je zdaj že okoli trideset let zvest modelom znamke Canon, prav vse stare aparate še vedno hrani. Tako je Ciril prehodil vso pot od črno-belih do barvnih fotografij, od diapozitivov, le kdo se jih še spomni, do današnje digitalne dobe.

»Zagrabilo me je, lahko rečem, ob prvem pritisku na sprožilec. Takrat sem obiskoval srednjo gradbeno šolo v Mariboru, kjer sem se vpisal v fotokrožek. Za fotografijo sta se navdušila tudi moja bratranca Peter in Vanč, s katerima smo kupili fotoopremo in v njihovi domači kopalnici uredili temnico. Po začetnicah naših imen smo skupino poimenovali Foto Peciva in z nalepko opremili vrata v naš improvizirani studio,« pove v smehu. Ciril je edini od trojice, ki ga je fotografija povsem zasvojila in se z njo ukvarja še danes, tudi profesionalno, čeprav kot učitelj poučuje na srednji gradbeni šoli, ki jo je nekoč obiskoval.

Čakajoč na filme kot na nevesto

Z malce nostalgije se spominja časov analognih aparatov, ko je sam razvijal filme, najlepše pa je bilo zanj obdobje diapozitivov. »Pri filmu je tako, ko enkrat sprožiš, ni več popravkov, na katere se lahko zanašamo pri digitalni tehnologiji. Še danes se trudim delati brez poznejših računalniških posegov. Ja, in poseben čar je imelo čakanje na filme, ki smo jih pošiljali razvijat v laboratorije v tujino, predvsem v Avstrijo. Trajalo je teden ali dva, in ta čas je bil vznemirljiv, podobno kot čakanje na zmenek z dekletom,« se nasmeje, češ, škoda, da smo teh občutkov danes oropani.

Sredi osemdesetih je objavil prve fotografije v Ognjišču in Rodni grudi, in kakor so se posnetki z leti nabirali, tako je rasla želja, da bi jih spravil skupaj in objavil v knjigi. Najlepše so skupaj s poezijo in proznimi teksti prleških avtorjev zaživele leta 1993 v knjigi s preprostim naslovom Prlekija. Sledilo jih je še nekaj, Te je lüšno b'lo, Spet trte so rodile, Med pohorskimi in dravinjskimi goricami in slednjič pravkar izšla Večnosti zapisana trta, dopolnil pa je tudi izbrane pesmi teologa dr. Stanka Janežiča v zbirki Poti med goricami. Vmes je bilo ogromno posnetkov objavljenih v različnih edicijah, knjigah, koledarjih, razglednicah, turističnih vodnikih, na razstavah … Vse knjige motivno sledijo goricam, sredi katerih je avtor odraščal in kjer še danes živi in ki predstavljajo njegovo največjo ustvarjalno in umetniško fascinacijo.

»Najbrž je res največ goric, čeprav fotografiram naravo pa tudi razne kulturne dogodke povsod, kamor grem. Fotografiral sem Ptuj in kurentovanje, upam, da bodo to moje naslednje knjige, rad imam hribe, in še danes se spomnim posnetkov kozorogov s Triglavom v ozadju, ki sem jih nekoč davno naredil na poti proti Kriškim podom, a jih žal nisem nikoli videl. To je bil namreč edini film, ki sem ga poslal razvijat, pa ga nisem dobil nazaj.«

Poleg dobrega občutka in izostrenega pogleda, ki se ga v določeni meri lahko naučimo, so po Cirilovem prepričanju v fotografiji najpomembnejše izkušnje. »Velika prednost digitalne fotografije je v tem, da omogoča neskončno mnogo posnetkov in s tem bistveno hitrejše učenje in pridobivanje izkušenj, vendar je še vedno izjemno pomembno poznavanje zakonitosti v fotografski tehniki. Po drugi strani pa je film zahteval večjo samokritičnost in razmislek, preden si sprožil, saj je omogočal največ 36 posnetkov, danes pa jih na digitalno kartico spravimo na stotine,« primerja stare in nove čase.

Sicer pa pravi, da fotografiranje v naravi zahteva poseben pristop: »Odvisen si od dneva in noči, od vremena in letnih časov, nikoli nisi povsem prepričan, ali bo denimo dovolj sonca, preveč ali premalo. A najbrž je zato tako posebna, prav tako, kot je privlačna misel, da uloviš in ohraniš natanko tisti trenutek, ko dežna kaplja zdrsne čez rob grozdne jagode.«

V Večnosti zapisani trti takih posebnih trenutkov ne manjka. V počasnem ritmu si sledijo letni časi, pomladno brstenje, poletna rast, jesensko zorenje in zimski počitek v ledu. Trtine skrbnike in občudovalce, brsteči cvet in bujno rastje pred trgatvijo spremljamo v drobnih miniaturah ali razkošnih panoramah, ki pričarajo čas stoletne trte od prvega brsta do v kozarcu žarečega žlahtnega vina.