Kulturo imamo vsi radi in smo nanjo ponosni, vsaj tako naj bi bilo. Beremo knjige, obiskujemo koncerte, odrske, plesne, kino in druge predstave, če ne gre v živo, si jih ogledamo na televiziji. Kulturnih prireditev ne manjka, obiskovalcev običajno tudi ne. Umetniki tu in tam povzdignejo glas, češ da jih država zanemarja in družba ne razume, uporabniki pa bentimo čez njih, ker da jim še predobro gre. Kako se v resnici godi kulturi v naši mladi državi?
Na kulturi se kriza pozna
Povprečen državljan se o kulturi ne sprašuje prav veliko. Od nje pobere, kar ga zanima, in kultura se mu zdi nekaj, kar nam je pač dano, z vsemi razumljenimi in nerazumljenimi umetniki vred. Zdi se nam, da imamo pravico do knjig, Cankarjevega doma, operne hiše, vaškega gledališča, muzejev in galerij, tudi najbolj zakotnih, in množice festivalov. A vse to stane. In čeprav uporabniki za to plačujemo, še zdaleč ne pomeni, da je denarja dovolj. Da je država v zadnjih letih približno za četrtino zmanjšala denar, namenjen kulturi, se seveda pozna. Mitja Čander, literarni urednik in esejist, je bil med letoma 2004 in 2014 član Nacionalnega sveta za kulturo, leta 2015 pa ga je vlada imenovala v Skupino za prihodnost, ki sodeluje pri pripravi razvojnih strategij. Pravi, da kulturo v Sloveniji danes najbolj tarejo nenehno zmanjševanje sredstev, ki jih za kulturo namenja država, struktura javnih zavodov, ki so urejeni po zakonodaji iz časa pokojne Jugoslavije, ter huda podhranjenost investicij.
»Po osamosvojitvi je naša kultura na deklarativni ravni veljala za princesko, ki jo je treba nositi po rokah. Z leti je ta vloga vse bolj spominjala na Trnuljčico in danes je le še Pepelka, zasmehovana od nečimrnih sester,« pravi Čander in postreže s podatkom, da je država še 2010. za kulturo namenila okoli 200 milijonov evrov. Žal pa je gospodarska kriza, ki je neusmiljeno udarila po vseh področjih, kulturni proračunski znesek do konca lanskega leta oskubla na 160 milijonov, podoben padec pa opažamo tudi na lokalni ravni.
Zastareli hrami kulture
Zmanjševanje sredstev med drugim vodi do zmanjšanja oziroma zaustavitve investicij. »Še vedno čakamo NUK 2, številne kulturne hiše so potrebne korenite prenove, denimo ljubljanska Drama ali Mariborska knjižnica, za nemoteno delovanje in razvoj kulture potrebujemo sodobno infrastrukturo, denarja pa žal ni,« opozarja Čander. Druga težava so javni zavodi, denimo gledališke in operne hiše, muzeji in galerije ter drugi hrami kulture, ki so okorele institucije z nefleksibilnim sistemom zaposlovanja, ki onemogoča nagrajevanje uspešnosti. »Morali bi uvesti nekakšen sistem preverjanja zaposlenih, na primer slepe avdicije, ne zdi se mi namreč v redu, da nekdo, ko se mu pač uspe zaposliti, recimo v gledališču, tam ostane do upokojitve ne glede na svoje delo, medtem ko mlajši nimajo možnosti za zaposlitev,« pravi Čander, ki se mu zdi, da bi še radi imeli socializem in njegove ugodnosti, po drugi strani pa bi se šli kapitalizem.
Mladi so dejansko primorani v samozaposlitev. Izbrancem, ki jim država plačuje socialne prispevke, takih je okoli 3000, vsaj za to ni treba skrbeti. Vendar so tudi ti v veliko slabšem položaju kot zaposleni, ki imajo vsaj plačo zagotovljeno, če že nimajo dobrih razmer za delo. Dejstvo, da gre kar 70–80 odstotkov proračunskega denarja v javnih zavodih za plače, pove vse. Težko si privoščijo kakovostno delo, varčujejo na zunanjih sodelavcih, kakovost pa pada.
Številni javni zavodi dobro delajo, pridobivajo tudi evropska sredstva in uspešno privabljajo obiskovalce. Svetle izjeme so Umetnostna galerija Maribor, etnografski muzej, Narodna galerija, Kibla v Mariboru, muzej arhitekture in oblikovanja, če naštejemo nekaj večjih. Seveda pa to zahteva dodatno delo, ki ga vsi niso pripravljeni vložiti, saj je udobneje delati s tem, kar ti daje država, pa čeprav je zgolj za preživetje.
Je kultura draga?
Otrokom in mladim je treba omogočiti kulturno izkušnjo v živo z obiski koncertov, gledaliških in plesnih predstav, galerij, muzejev, je prepričan Mitja Čander. Tudi pri starejših bi morali načrtno spodbujati uživanje kulturnih dobrin. Gre namreč za generacijo, ki ima praviloma več časa pa tudi denarja, a za to so potrebne kampanje, ki jih spodbuja tudi država.
Je 20–25 evrov za knjigo, 10–12 evrov za gledališko predstavo ali 5 evrov za ogled dobrega filma malo ali veliko? Za nekatere gotovo preveč, a Čander meni, da zastonj kultura ne more biti in prav je, da ji tudi trg pomaga. Po drugi strani pa bi bile dobrodošle tudi finančne akcije za spodbujanje uporabnikov kulture. V Italiji so uvedli kulturni vavčer za mlade, vsak dobi vrednostni bon za 500 evrov in lahko z njim po lastni presoji izbere bodisi koncerte, gledališke predstave, knjige ali obisk muzeja ali razstave. Od podobnih podvigov smo pri nas svetlobna leta daleč, nekaj zastonjkarske kulture za tiste, ki si jo sicer težko privoščijo, pa se tudi najde. Da gre za dobrodošle akcije, kaže obisk kulturnih hramov, ki se močno poveča, ko brezplačno odprejo vrata.
Ciničen mit Kulturniki so razdeljeni v dve kasti. V privilegirano spadajo zaposleni v javnem sektorju, ki imajo zagotovljeno delo in plačo ter preostale bonitete iz naslova redne zaposlitve, v drugo pa samozaposleni, ki so v precej slabšem položaju. »Krut boj za golo preživetje je to, mit o revnem umetniku, ki je ustvarjalen in dobro dela, se mi zdi ciničen. V takšnih razmerah ljudje razmišljajo in se ukvarjajo predvsem s tem, kako bodo preživeli, ustvarjalnost postane drugotnega pomena. Ampak politiki ustreza, da je kultura marginalizirana, da se ukvarja sama s sabo, saj tako izgublja ostrino in kritiški naboj. In dejstvo je, da sedanji vladi kultura ni med prioritetami,« meni Mitja Čander. |