Od Pošte do Tivolija: Videti in se na ogled postaviti

Ljubljanska promenada se je začela razvijati v času po francoski revoluciji, ko so se prebivalci začeli sprehajati po javnih mestnih parkih in drevoredih. Pozneje je postala prvina urbanega prostora tudi v hotelskih, letoviških in zdraviliških krajih. Glavno ljubljansko promenado je zasnoval Jože Plečnik leta 1933. Igralec Demeter Bitenc je bil kot študent njen navdušeni obiskovalec. »Bil sem eden izmed promenadnih levov!« se med smehom pohvali. »Študenti smo na promenadah z dekleti koketirali, jim hofirali. Danes … se jih naskakuje.« Stanoval je blizu Opere, promenado je opazoval kar skozi okno, zato se še živo spominja značilnosti tega kulturnega pojava v sklopu kulturne dediščine Ljubljane. Z glavno ljubljansko promenado je Plečnik povezal grajski hrib prek magistrata, Tromostovja, Čopove na Cankarjevo cesto in dosegla je kostanjev Lattermanov drevored. Plečniku kostanji niso bili všeč, kot se je izrazil, delajo gnoj, in jih je dal posekati. Mestni urbanist Ciril Tavčar, odgovoren za izvedbo del, je ocenil, da bi kazalo obenem promenado tudi razširiti. Plečnika je zelo spoštoval, ni vedel, kako bi mu izvršeno dejstvo razširitve predstavil. Potrkal je na njegovem domu: »Veste, delavci so širino promenade zastavili po svoje.« Ko si je Plečnik ogledal gradbišče, mu je bil poseg všeč, in Tavčar si je oddahnil.

Sahara sredi Ljubljane

Sprehajališče so okrasili z znamenitimi svetilkami in ga posuli z belim peskom. A meščani so bili sprva ogorčeni. Posekani kostanji so jim prej dajali senco, zaradi peska pa se je sprehajališča prijelo ime Sahara. Ljudje so svoje sprehajanje največkrat začeli pri Pošti in ga končali pri današnji Prešernovi cesti. Na tem odseku je bil tudi največji direndaj. Nekateri pa so prečkali železnico in nadaljevali v Tivoli. Kot v knjigi Promenada v Ljubljani pomenljivo piše dr. Katja Jerman: »Pogosto so zaljubljenci pot promenade razširili še globoko v Tivoli ali pa na Rožnik.«

Promenada je imela svoj urnik. Dvakrat ob delavnikih in enkrat ob nedeljah. Med deseto in pol dvanajsto so prominirale predvsem dame, ker so imele čas, popoldanska pa je bila med osemnajsto uro in devetnajst trideset. Bitenc se spominja, da je bila nedeljska drugačna, nekaj posebnega. Gimnazijci so morali najprej na obvezno mašo, takoj zatem pa hajd na promenado. Tudi večina drugih promenadnikov iz vseh slojev se je sprehajanja udeležila po maši. Časopis Jutro leta 1928 poroča: »Promenada je danes zopet spravila na svetlo mnoge nove in stare kožuhe … Zaradi rezkega mraza jo je večina popihala v kavarne in tam nadaljevala z nedeljskim flirtom.« Etnolog prof. dr Janez Bogataj navaja zgodbo o zidarskem mojstru, ki si je za prvo plačo v Ljubljani kupil kakovostne čevlje. Do Tivolija jih je nesel v torbi in se potem v grmu preobul. Enako, ko je promenado končal.

Priložnost za razkazovanje stanu...

Promenada je imela predvsem družabni značaj. Bila je priložnost za razkazovanje stanu, lepih oblačil, spoznavanje in navezovanje stikov ter srečevanje sošolcev, prijateljev in zaljubljencev. Se dobimo na promenadi ob šestih, je bil pogost dogovor gimnazijcev. Lahko bi jo na kratko označili z videti in se na ogled postaviti.

Pri izbiri oblačil so pazili na barvno usklajenost. Neprimerni kombinaciji sta bili zelena in modra ter zelena in rjava, elegantne pa kombinacije bele in črne, bele in modre ter vijolične in višnjeve. V vsakem letnem času je bilo obvezno pokrivalo, za ženske rokavice in moške kravata. Moški so se sprehajali s špancirštokom, sprehajalno palico, okovano s srebrom. Promenada je bila merilo spoštovanja in dostojanstva.

... in za posel

Ljudje so se večinoma gibali po desni, bonton je prepovedoval množico dejanj, med njimi žvižganje, petje, pljuvanje, riganje, zehanje na široko, z odprtimi usti poslušati, oči preveč na stran obračati, samovpadljivo lase popravljati, nositi roke v žepih, hoditi prehitro ali prepočasi … Kdor je imel kolo, je lahko le hodil ob njem.

Promenada pa ni bila le prostor razkazovanja, bila je tudi poslovna priložnost za nekatere poklice. Spočetka so izrezovalci sprehajalcem izdelovali silhuete, pozneje so jih izpodrinili fotografi. Iz kovinskih škatel, obešenih za vratom, so sladoledarji prodajali sladice, društva so prirejala cvetlične dneve, igrala je vojaška godba. Promenada je imela pomen tudi za umetnost. Bližina Jakopičevega paviljona je spodbujala nakup umetniških del. Nekdaj priljubljeno družabno navado Ljubljančanov bodo v soboto, 20. septembra, obudile Ljubljanske mlekarne.