Leta 1864 so otroci Johanna Koslerja, kočevarskega Nemca, enega najbogatejših Kranjcev tistega časa, po pokojnem očetu podedovali veliko premoženje. Treba se je bilo odločiti, kam investirati kapital. Predvsem Johann mlajši se je moral odločiti. In se je: ustanovil bo pivovarno!
Takoj so ga podprli brata Peter in Josef ter polsestra Maria in vsi skupaj ustanovili pivovarno. Izbor mesta za gradnjo je bil na dlani: Spodnja Šiška v Ljubljani z odličnim vodnim virom in železniško povezavo, streljaj oddaljena od njihovega dvorca Cekinov grad (današnji muzej novejše zgodovine Slovenije) in kajpak na Koslerjevem posestvu. Pred 150 leti je bila torej rojena današnja Pivovarna Union, ki se sprva ni imenovala tako, blagovna znamka Union se je pojavila šele 50 let pozneje, torej pred 100 leti. Vse skupaj pa še vedno stoji tam, kjer in kakor so postavili Koslerjevi pred stoletjem in pol. Zanimivo in po mnenju mnogih usodno za dogodke skoraj osemdeset let pozneje je, da so Koslerjevi leta 1924 kupili Pivovarno Laško in še vrsto manjših po Sloveniji. Vse prevzete pivovarne so nehale samostojno proizvajati pivo, zato je ostal Union edina pivovarna v Dravski banovini.
Toliko o začetkih Pivovarne Union, ki je eden od simbolov Ljubljane, tako kot na primer hotela Slon in še en Union, pa Plečnikov stadion za Bežigradom, ki žalostno propada, Figovec, Šestica, Ljubljanski grad, Križanke, Tromostovje in še kaj. Vsaj Ljubljančani jo čutimo tako, verjetno drugi Slovenci niti ne. Veliko ugleda je zlasti v zadnjem desetletju, odkar je bila prodana Laščanom, izgubila, niti približno ga nima več toliko kot nekoč. Pa ne zaradi slabšega piva, bržkone je to še takšno, kot so ga varili nekoč, a vse drugo... Še ne tako dolgo tega je bilo biti zaposlen v Unionu pojem, imeti njihove delnice neuresničljive sanje marsikoga, biti v vodstvu pivovarne pa sploh želja mnogo ekonomistov, pravnikov in nasploh izobraženih in ambicioznih ljudi, srečen pa je bil lahko tudi tisti, ki je v Unionu nakladal sode na tovornjake.
V Unionu Lavrič začel delati leta 1964
Čeprav je 150-letnica pivovarne nadvse častitljiv jubilej, rodbina Kosler pa ena najuglednejših v zgodovini Ljubljane in dežele Kranjske, ko govorimo o Unionu, ne moremo mimo Mitje Lavriča. V Unionu je Šiškar Lavrič začel delati leta 1964, bil je prvi diplomirani ekonomist v pivovarni. Najprej je bil referent, pozneje komercialni direktor. Ker se je njegova vizija razhajala s pogledi na razvoj pivovarne tedanjega direktorja Franceta Babnika, je Union zapustil in odšel v Kolinsko, a se že čez tri leta vrnil. Leta 1967 je postal prvi mož, kar je bil vse do leta 2003. V zelo redkih intervjujih, ki jih je Lavrič dajal za medije, je košarkar po srcu rad poudaril, da so njegova prva peterka Francka Hunjet, Marjan Mir, Mitja Tomšič, Frančišek Bolka in Andrej Rape. Na pripombe o zaposlovanju družinskih članov, med drugim je bila tudi ena od Lavričevih hčera zaposlena v Unionu, mi je spomladi leta 2001 v intervjuju dejal, »da je glede zaposlovanja družinskih članov kadrovska politika Uniona takšna, da v službo z veseljem vzamemo družinske člane sodelavcev. Ti so že v startu bolj pripadni podjetju in prav iz tega izhaja dobro delo za podjetje.« Hja, takrat še nismo imeli KPK, Štefanecu bi se najbrž danes zmešalo.
Union je za časa pivovarskega generala trde roke Lavriča cvetel, toda imel je dostojnega nasprotnika, resda iz istega, levega političnega bloka, močnega Savinjčana Toneta Turnška na čelu laških pivovarjev. Razvpitega Boška Šrota, zdaj arestanta na Dobu, ni bilo še nikjer. Izbruhnila je pivovarska vojna, veliki spopad med Pivovarno Laško in Pivovarno Union, zdi se, da so Laščani Unionu vrnili udarec za leto 1924.
Poleti 2002 Pivovarna Laško naposled vloži ponudbo za prevzem Uniona in za delnico ponudi 91.000 tolarjev, 1000 več, kot jih je dva dneva prej ponudil belgijski pivovarski velikan Interbrew, za katerega sta lobirala tudi tedanja močna eldeesovca Zoran Thaler in Anton Rop. Ko se ponudbi iztečeta, Interbrew ostane pri približno 40, Laško pa pri 46 odstotkih Uniona. Razvname se boj med pravniki obeh tekmecev, ki ga dobi Pivovarna Laško, seveda z botrstvom drugega dela slovenske politike. Redke začasne ukrepe nadzornikov trga in sodišča, sprožene oziroma izrečene po uradni dolžnosti ali na predlog Interbrewa, Pivovarna Laško s svojimi odvetniki uspešno spodbije. Anton Končnik, tedanji direktor državnega Soda in blizu stranki SLS, ki je že jeseni 2001 na svojo roko podpisal pogodbo z Laščani in jim prodal nekaj prek 10 odstotkov delnic Uniona, katerih lastnica je bila država, je bil odstavljen.
Prvega marca 2003 je položaj predsednika uprave prevzel pravnik Marjan Mir, nekdanji član Lavričeve uprave, pozneje tudi na čelu Fructala, ko ga je kupil Union. Lavrič je zaradi zdravstvenih razlogov že jeseni 2002 ponudil svoj odstop (v resnici je bil odstopljen), nadzorni svet Pivovarne Union pa ga je sprejel. Osemindvajsetega februarja 2003 je bil tako Lavrič razrešen s funkcije, vse skupaj pa se je dejansko zgodilo že novembra 2002, ko je bil skoraj sočasno na seji nadzornega sveta ajdovske živilske družbe Fructal sprejet odstop predsednika uprave Mira.
Kdo ve, zakaj je bil Mitja Lavrič, nekdanji kralj piva, kategorično proti lastni Unionovi pivnici. To me še danes, ko jo zdaj končno ima, zanima, čeprav nisem kakšen poseben pivoljubec, a kaj ko se generala Lavriča ne da videti nikjer več, da bi ga vprašal, kaj in kako misli o tem. Pred skoraj štirinajstimi leti, tedaj so bili šišenski pivovarji na vrhuncu moči in so imeli konec koncev tudi več kot dovolj sredstev za investicijo v gostinski lokal, v intervjuju, za katerega sem prosil celo večnost in sem končno prišel do njega prek poslovnega sekretarja pivovarne in člana uprave Franšička Bolke - Čižka, sem ga tako mimogrede vprašal tudi, zakaj Union nima lastne pivnice. Izpod brk se je samo nonšalantno nasmehnil. Mislim, da sem mu takrat omenil, da bi jo lahko imeli v sijajni obokani kleti, kar zadeva ambient za pivnico idealni, tisti pod Uršulinsko cerkvijo, v najožjem središču Ljubljane in poleg velikega parkirišča na Trgu republike. Samo zamahnil je z roko in me odločno zavrnil, češ da Union, dokler bo on na njegovem čelu, ne bo imel pivnice. Oporekal sem mu, da imajo vse velike evropske pivovarne, tiste, ki dajo kaj na svoj ugled, pivnico, a kategorično me je še enkrat odpravil, češ, »nas to ne zanima, lahko bi jo gradili čez Celovško, kjer je naša zemlja, tik pod dvorano Tivoli, pa je ne bomo.« No, Union danes pivnico ima, pred nekaj meseci so jo odprli. Tako kot se spodobi in znotraj pivovarniškega dvorišča; prvi odzivi so pozitivni, nobenega razloga ni, da ne bi pozitivno tudi poslovala, vse pogoje ima izpolnjene za to. Je pa Union že imel svoj gostinski lokal v sklopu imenitnega pivovarskega muzeja, roko nad muzejem in gostilno pod njim je držal prav priljubljeni Čižek, tudi iz košarkarskega gnezda, najbolj znan kot vrhunski sodnik pod koši. Čižek je že nekaj let v pokoju in na veliko potuje po svetu, potovanja so ga od nekdaj veselila. Lokal pod muzejem je bil namenjen zgolj za povabljene na razne slovesnosti in razglasitve, tudi pisana športna srenja je bila pogost gost pivovarjev, poleg piva pa so postregli z imenitnim golažem, ki mu v vsej Ljubljani ni bilo para. Zanesljivo je tako tudi zdaj, ko je šef nove pivnice kuharski mojster Branko Podmenik. |
